Ribje vrste

 

Soška postrv - Salmo trutta marmoratus

postrv001.jpg

Soška postrv je sladkovodna riba, ki živi v vodah Jadranskega porečja, tudi v reki Reki in njenih pritokih. Del latinskega imena marmoratus se nanaša na značilen marmoriran vzorec na hrbtu in glavi. Je edina postrvja vrsta, ki je nekoč naseljevala naše vodotoke. Manjše ribe se zadržujejo v srednje globoki vodi, večje pa v globokih tolmunih in so samotarke.Soška postrv doseže težo čez dvajset kilogramov, v dolžino pa lahko zrase tudi čez en meter. Pri samcih je spodnja čeljust kavljasto zakrivljena.

Potočna postrv – Salmo trutta fario

Potočna postrv ni avtohtona postrv naših voda. V porečje reke Reke je bila prvič prinešena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in je še vedno prisotna. S soško postrvjo se uspešno križata, prav tako so plodni tudi njuni potomci. Drsti se od srede decembra do konca januarja. Glede na obarvanost ločimo dva fenotipa potočne postrvi; črnomorski fenotip, ki jo prepoznamo po rdečih pikah na beli podlagi ter atlantski fenotip (prinešena) katero prepoznamo po izključno črnih pikah. Hrani se predvsem s talno hrano in vodnimi žuželkami, večje ribe so predvsem ribojede. Potočna postrv v naših vodah zraste preko pol metra in lahko tehta okrog pet kilogramov. Križanci med soško in potočno postrvjo Križanci se med seboj zelo razlikujejo. Nekateri so čisto podobni soški postrvi medtem ko so drugi vmesnih oblik z značilnostmi ene in druge vrste. Ločevanje med križanci in obema podvrstama, predvsem med soško postrvjo je zahtevno pri križancih, ki so jima zelo podobni in zahteva natančen ogled postrvi, posebno škržnega poklopca, kjer je po navadi najlažje opaziti razlike. Križanci naseljujejo iste vode, kjer sta prisotni soška in potočna postrv. Kot ostale vrste postrvi, se tudi manjši križanci hranijo s talno hrano in vodnimi žuželkami, medtem ko so večji ribojedi. Drstijo se od konca oktobra do konca januarja. Križanci zrastejo do velikosti enega metra in lahko tehtajo do deset kilogramov.

Križanci med soško in potočno postrvjo

Križanci se med seboj zelo razlikujejo. Nekateri so čisto podobni soški postrvi medtem ko so drugi vmesnih oblik z značilnostmi ene in druge vrste. Ločevanje med križanci in obema podvrstama, predvsem med soško postrvjo je zahtevno pri križancih, ki so jima zelo podobni in zahteva natančen ogled postrvi, posebno škržnega poklopca, kjer je po navadi najlažje opaziti razlike. Križanci naseljujejo iste vode, kjer sta prisotni soška in potočna postrv. Kot ostale vrste postrvi, se tudi manjši križanci hranijo s talno hrano in vodnimi žuželkami, medtem ko so večji ribojedi. Drstijo se od konca oktobra do konca januarja. Križanci zrasejo do velikosti enega metra in lahko tehtajo do deset kilogramov.

Kalifornijska postrv (šarenka) – Oncorhynchus mykiss

Šarenko je prišla v naše reke preko vzreje v ribogojnicah predvsem, kot vložek za popestritev ribolova. Z avtohtono soško postrvjo se ne križa, ji je pa agresiven tekmec za hrano in prostor in zelo nevaren tekmec na drstiščih, kjer se pojavi za soško postrvjo. Pri hranjenju ni izbirčna, vzame vsako razpoložljivo hrano. Šarenko lahko zraste do osemdeset centimetrov in doseže težo do osem kilogramov.

Grba – Barbus plebejus

Grba je sladkovodna riba iz družine krapovcev. Na prvi pogled precej podobna sorodni mreni. Ima dolgo, vretenasto in bočno rahlo stisnjeno telo s precej dolgo glavo, na koncu katere so podstojna usta z mesnatimi ustnicami. Na koncu zgornje strani gobca ima dva mesnata izrastka, še dva pa sta na ustnih kotičkih. V ustih ima grba trirede goltne zobe. Oči so majhne in se nahajajo visoko na temenu. Grba je po hrbtu rumeno rjave barve z zelenkastim odtenkom, boki so zlati, trebuh pa je rumeno bele barve. Vse neparne plavuti imajo temne pike, repna plavut pa je globoko zarezana. Samci grbe spolno dozorijo v 2. ali 3. letu starosti, samice pa šele v četrtem letu. Ob spolni zrelosti grbe merijo med 25 in 30 cm, kar je tudi povprečna velikost, ki jo te ribe dosežejo, čeprav lahko v izjemnih primerih dosežejo celo do 60 cm. Drstijo se od maja do junija v velikih jatah na peščenih ali prodnatih tleh. Glavna hrana grb so drobne ličinke žuželk, razni črvi in drugi talni nevretenčarji. Grba je razširjena v rekah Italije, ter v Sloveniji in Hrvaški. Poleg Reke je pri nas grbe moč najti še v porečju Soče, Rižane, Dragonj ter v manjših vodotokih jadranskega porečja.

Krap - Cyprinus carpio

Krap je sladkovodna riba, ki najpogosteje domuje v jezerih večjih, počasnih rekah Evrope in Azije. »Divja« populacija v naravi živečih (rečnih) krapov je ocenjena kot ogrožena pred izumrtjem, vendar pa je vrsta tudi udomačena in je bila vložena v vode po vsem svetu. Zato je pogosto obravnavana tudi kot invazivna vrsta. Krap velja za najpomembnejšo vzrejno ribo toplih, nižinskih ribnikov. S selekcijo in križanjem je nastalo več podvrst krapa, ki se od avtohtone ribe razlikujejo. To so: veleluskinar (ob pobočnici več velikih lusk), usnjar (temno rjavkaste barve, brez lusk) in zrcalar (olivno-zelenkaste barve, luske ima po trebuhu, hrbtu in na repni plavuti). Divjim krapom so najbolj podobni t.i. luskinarji. Krapi, ki živijo v ribnikih in so izdatno prehranjeni, imajo opazno višji hrbet. Pri nas krape najdemo v jezeru Mola in stoječih predelih Reke.

Ščuka - Esox lucius

scuka.jpg

Ščuke so družina rib, ki avtohtono naseljujejo jezera in počasi tekoče vodotoke zmernega pasu Evrope, Azije in Severne Amerike. Ta družina ima samo en rod, Esox s petimi vrstami. Ščuke so plenilke, ki se hranijo večinoma z ribami, pa tudi z žabami in manjšimi sesalci. Vse vrste so zelenkasto rjave barve z različnimi vzorci, veliko glavo z velikimi usti, podobnimi račjemu kljunu. V ustih imajo veliko ostrih zob, ki so posejani tudi po ustnem nebu. Drstijo se zgodaj spomladi v plitvinah, ikre pa lepijo na vodno rastlinje. V zadnjem času to družino na veliko gojijo v ribogojnicah zaradi izjemne priljubljenosti v športnem ribolovu.

Smuč - Sander lucioperca

smuc.jpg

Smuč je evropska sladkovodna riba iz družine ostrižev. Smuč je riba z valjastim telesom. Ima veliko glavo z velikimi končnimi usti v katerih so dvoredni zobje, kar izkazuje roparsko ribo, ki pa za razliko od ščuke lovi bolj kot s pomočjo vida s pomočjo vonja, saj ima izredno razvita čutila za voh. Hrbet je pri odraslih primerkih sivozelene barve, boki so zelenkasti s temnejšimi progami, trebuh pa bel. Hrbtni (ima dve) in repna plavut sta pegasti, prsni, trebušni in predrepna plavut pa so svetlejše rjave barve. Smuč doseže dolžino do 120 cm in je lahko težak do 20 kilogramov, vendar povprečno pri nas živijo manjši primerki. V izjemnih pogojih živijo do 20, v povprečju pa le okoli 10 let. Spolno dozorijo v tretjem ali četrtem letu starosti, drstijo pa se od marca do maja v plitvih predelih rek ali jezer, kamor samice na podvodno rastlinje prilepijo ikre. V času razvoja iker jih samci hrabro branijo pred plenilci.

Ostale vrste

Poleg omenjenih vrst rib, ki so zanimive tudi za športni ribolov naseljujejo naše reke še naslednje vrste manjših rib, ki niso lovne, a so za življenje v rekah prav tako pomembne: Mrenič – Barbus meridionalis caninus; Primorski blistavec – Leuciscus souffia muticellus; Primorska belica – Alburnus a. alborella; Pisanec – Phoxinus phoxinus phoxinus; Glavač – Cottus gobio. Linj – Tinca tinca Rdečeperka – Scardinius erythrophthalmus erythrophthalmus.

 

Na koncu moramo omeniti tudi rake, ki jih najdemo v našem okolišu. V pritokih Reke še vedno najdemo primorskega koščaka – Austropotamobius italicus ali Austropotamobius pallipes fulcisianus.