Ni splošno poznano, da v Ilirski Bistrici obstoja združenje, poimenovano Vandravčki, ki ima za cilj organizacijo potovanj in druženj. Po dokumentaciji, ki jo hranijo nekateri člani tega združenja, izvemo, da se je porodila ideja za ustanovitev take skupine že leta 1991. Gonilna sila in organizatorka izletov ter druženj je bila pokojna Darinka Žbogar. To nalogo sta podedovali njena hčerka Ilonka Pipan in »vandravka« Vida Urh. Obe si skupaj s turistično agencijo Astro iz Jelšan trudita, da nam je na potovanjih lepo in da čim več vidimo.
Tokrat smo se odpravili na potovanje po Bosni in Hercegovini ter zahodni Srbiji. Avtobusni prevoznik je bil NOMAGO s šoferjema g. Goranom in g. Chantzisom, prvi je glasno povedal da je po rodu Srb, drugi pa nam je že poznan in je po rodu Grk. Turistični vodnik je bil Rok Jarc, ki je tokrat prvič vodil to skupino. Izleta se nas je udeležilo kar 38 popotnikov. Program je obetal veliko doživetje po državah nekdanje skupne države. Avtobus je startal 11. oktobra zjutraj v Kopru, je potnike pobiral v Kozini, Podgradu, Ilirski Bistrici, Postojni in v Ljubljani na Dolgem mostu. Zelo zgodaj smo startali, saj je bila prvi dan pred nami res dolga pot.
Med Slovenci v Tuzli
Iz Ljubljane smo krenili proti Zagrebu in naprej mimo Slavonskega Broda do Bosne in Hercegovine (BiH). Mejo za vhod v Bosno in Hercegovino smo prestopili v Stari Gradiški. Tu smo doživeli prvi šok, pozabili smo na mejne postopke in protokole, tu je šlo vse po predpisih in spomnili smo se, kako smo včasih čakali na mejah. Porabili smo dobro uro za vstop v državo BiH. Prvi postanek smo imeli v Doboju, nato nadaljevali pot do Tuzle, mesta, ki so mu dali ime Turki (tuz pomeni sol), saj leži mesto na 350 milijonih ton soli. Prav sol je tista, ki je mestu krojila usodo skozi stoletja.
Sprehodili smo se do centra mesta ter obiskali Trg Svobode ter prišli do Solnega trga. Tu sta nas pričakali dve starejši članici Zveze Slovencev Tuzla (Udruženja Slovenaca Tuzla). Zvedeli smo, da so se v Bosni in Hercegovini naselile prve skupine Slovencev v rudniških bazenih že konec 19. stoletja. Po razpadu nekdanje skupne države, so se Slovenci ponovno zavedeli korenin in se organizirali v obliki društva leta 1993. Povedali sta nam, da ima društvo približno 1400 članov. Imajo vrsto dejavnosti, za mlade pa dopolnilni pouk slovenščine. Bilo je res prijetno srečanje in morda se še kdaj srečamo.
Po krajšem ogledu zanimivega in urejenega središča mesta smo nadaljevali pot čez planoto Han Pijesak do reke Drine, kjer se nahaja Višegrad. Mesto je poznano po več kot 500 let starem kamnitem mostu – poznan kot »Na Drini ćuprija« z 11 loki širokega razpona in dolžine 250 m ter po Ivu Andriču, katerega delo Most na Drini je prejelo Nobelovo nagrado. V Višegrad smo prispeli pozno zvečer, se namestili v hotelu Andrićev konak. Po večerji smo še zbrali toliko moči, da smo si ogledali središče mesta, ki je poimenovano kot Andrićevo mesto (Andrićev grad). Gre za center kjer so locirane vse kulturne in upravne institucije ter je kot celota pravo arhitekturni in urbanistični biser.
Vožnja po atraktivni ozkotirni železnici
Po zajtrku smo v soboto nadaljevali pot proti Srbiji. Cesta je speljana ob reki Drini in po krajši vožnji smo ponovno doživeli strogo kontrolo na mejnem prehodu obeh držav. Ker pa ta prehod ni bil tako obremenjen, smo te mejne kontrole opravili mnogo hitreje kot prvi dan ob vstopu v državo BiH. Kmalu smo prispeli v Naravni park Mokra gora, kjer nas je čakala posebna vožnja po »Šarganski osmici« – 14 km dolgi, ozkotirni, najatraktivnejši turistično – muzejski železnici v Evropi. Pentlji daje poseben čar več kot 20 tunelov, mostov in viaduktov ter 300 m višinske razlike. Na poti smo se večkrat ustavili na razglednih točkah ter občudovali zanimivo krajino. Ko smo se vrnili na železniško postajo, smo takoj pohiteli v avtobus, da smo si lahko ogledali še filmsko mesto Emira Kusturice – Drvengradu, tematsko mestece s številnimi povsem avtohtonimi, lesenimi zgradbami (cerkev, knjižnica, restavracija, slaščičarna, lesene trgovine, galerija itn.).
Nato smo se zapeljali preko Mokre Gore do mesta Zlatibora, ki leži v jugozahodnem delu Srbije, znano je kot poletno in zimsko letovišče in klimatsko zdravilišče. Območje je razglašeno za naravni park. Po namestitvi v hotelu Mona Plaza smo odšli na krajši ogled mesta in obiskali slikovito zlatiborsko tržnico, kjer smo lahko kupili priboljške in darila (kajmak, »rakija«, med itn.). Večerjo smo imeli v restavraciji Bakrač, znani po srbski kulinariki, tako ob večerji, kot tudi pozneje ob kozarcih dobrega srbskega vina, smo pozno v noč poslušali temu ambientu in hrani primerno glasbo.
Poizkusili smo 17 vrst žganja
V nedeljo zjutraj se je večina udeležencev izleta povzpela z gondolo na hrib nad mestom, ki pozimi služi smučarskim gostom kot vzpenjača. Po tem ogledu smo zapustili hotel in se odpeljali do mesta Bajina Bašta. Tu smo se najprej zapeljali do akumulacijskega jezera Peručac. Tu smo se vkrcali na ladjo na Drini in se prepustili lepotam, ki jo je v stoletjih izoblikovala narava. Na ladji smo imeli piknik kosilo ob glasbeni spremljavi. Prijetno vzdušje na ladji, dobro kosilo in prijetna glasba nas je opogumila, da smo zaplesali in zapeli.
Pot smo nadaljevali do znamenitega srednjeveškega samostana Rača (manastir Rača). Samostan leži ob idilični rečici Rača ob vznožju planote Tara, v neposredni bližini mesta Bajina Bašta. Cerkveno poslopje je dokaj veliko. Samostan je po ustnem izročilu verjetno zapuščina srbskega kralja Dragutina Nemanjića (okrog 1250-1316), ki je na prestol prišel leta 1276. Skozi zgodovino je bil menda samostan večkrat porušen. Znan je po tem, da so v 17. stoletju v samostanu pričeli s prepisovanjem samostanskih knjig, menihi pa so v ta namen ustanovili tudi prepisovalno šolo. V novejšem času pa je ta samostan slovel po tem, da ga je pogosto obiskoval pokojni patriarh Pavle. V samostanski trgovini smo si lahko kupili različne izdelke, ki so namenjene predvsem izboljšanju zdravja oz. dobremu počutju.
Ker smo ta dan imeli dokaj natrpan urnik, smo se poslovili od samostana in nadaljevali pot do destilarne Stara Pesma v vasi Pepelj, ki leži pod planinama Povlena in Tara. Sprejel nas je lastnik destilarne, ki je že tretja generacija, ki se ukvarja z žganjekuho. Gre za sodoben obrat, kjer letno proizvedejo približno 80.000 litrov različnega žganja po klasični metodi. Da to zmorejo je redno zaposlenih 12 ljudi, ki delajo v treh izmenah. Tudi ponoči in ob prostih dnevih gori ogenj pod kotlih za žganjekuho. Degustirali smo lahko kar 17 vrst žganja (rakije).
Po odhodu iz degustacijskega prostora smo vsi dobre volje nadaljevali pot v hotel v Bajino Bašto. Pravo presenečenje smo doživeli, da tako majhen kraj premore prav luksuzen hotel Zepter Drina. Po večerji smo si ogledali prav prijetno obnovljeno mestno jedro. Topel nedeljski večer je privabil meščane, da so napolnili vse kavarne in bifeje.
Postanek v imenitnih toplicah
Ponedeljek je bil zadnji dan našega štiridnevnega potovanja. Vstali smo zgodaj, saj smo na poti domov želeli obiskati še eno znamenitost v tem delu Srbije. Iz Bajine Bašte smo krenili proti severu po dolini reke Drine in naš cilj je bil ogled oz. obisk znamenitih toplic – Banija Kaviljača ali Kraljeve terme. Zgodovina Banje Koviljače je zelo bogata in sega v čas Ilirov, starih Rimljanov in Turkov, pa vse do današnjih dni. Prvi pisni viri iz leta 1533 govorijo, da so ljudje množično hodili k zdravilnim vrelcem. Prvo poslopje za nastanitev gostov z desetimi sobami je bilo zgrajeno leta 1858. Od takrat dalje so se toplice razvile v sodobni rehabilitacijski center. Znane so po tem, da so v te toplice zahajal Vuk Karadžić, družina srbskega voditelja Karađorđeviča in drugi imenitneži. Na razkošne plese je prihajal tudi kralj Aleksandar Karađorđević.
Banja Koviljača je postala zdravilišče v času vladavine kralja Petra I. Karađorđevića, ki je leta 1908 poleg svoje rezidence zgradil moderno žvepleno kopel. Koviljača je bila v celoti zgrajena v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Zgrajeni so luksuzni hoteli in vile, lepo je urejen park, ki povezuje zdraviliške objekte. Od leta 1939 je mesto glavne zabave postal splošno znan Kursalon, ki osvaja s svojo lepoto, bogata notranjost pa še vedno nosi duh preteklosti. V Kursalonu so odprli prvo igralnico na Balkanu. Res je ta salon enkraten in nekateri smo te toplice primerjali z našimi v Rogaški Slatini. Po dobri kavi in sprehodu čez park smo spet nadaljevali pot proti severu in po nekaj kilometrih prišli do mejnega prehoda Badovinci. Spet mejna kontrola in po našem mnenju izguba časa. Vse formalnosti na meji so bile dokaj hitro opravljene in spet smo bili v BiH.
Vandravčki že razmišljajo o novih poteh
Pot nas je vodila do Etno vasi Stanišići (Etno selo Stanišići). Gre za novodobno pogruntavščino, kjer je na sorazmerno velikem ravninskem kompleksu nastalo novo vaško naselje z restavracijami, cerkvijo, vodnimi in športnimi površinami, parki in seveda z velikimi parkirišči za avtomobile in avtobuse. Tu smo imeli kosilo in po njem smo se odpravili na pot proti Hrvaški. Spet nas je čakal mejni prehod, to je prehod iz BiH v Hrvaško. Na mejnem prehodu Orešje smo izgubili kar veliko časa, sedaj smo bili že navajeni, saj je bilo za nami že kar veliko število mejnih kontrol. Smo zdržali in kmalu prispeli na avtocesto Bratstva in enotnost ter se vozili proti Zagrebu.
Prva postaja je bila na postajališču Novska, kjer smo se malo sprehodili, se osvežili ter opravili druge potrebe. Naslednja postaja je bil naš mejni prehod Obrežje. Vsi smo si želeli čim prej priti domov. V Ljubljano smo prispeli okoli 22. ure, seveda je za večji del potnikov bilo še kar nekaj vožnje, da so prispeli v Ilirsko Bistrico.
Ne glede na to, da smo se prvi in zadnji dan vozili po ves dan, smo si bili enotni, da je bilo naše »vandranje« zanimivo, zabavno in tudi poučno. Mnogi smo obiskali naše nekdanje republike po morda treh desetletjih ali več. Videli in občutili smo res velik napredek, viden na vseh področjih. Čuti pa se tudi, da je kapital prav agresiven pri posegih v prostor, pri umeščanju tako stanovanjskih kot drugih objektov. Krajina se morda prehitro spreminja in vse kar je staro izginja. Ne glede na zaznavno evropeizacijo, smo vendar začutili, da se ohranjajo nekatere navade, ki so značilne za Balkan in dajejo značilnost tej regiji.
Vandravčki se bomo spet dobili na prednovoletnem srečanju in se dogovorili, kam gremo v spomladanskem času. Vsi si želimo, da bomo še dolgo zdravi in sposobni »vandranja« po naši lepi Evropi.
Anton Prosen
