Občina Ilirska Bistrica je s 480 kvadratnimi kilometri površine druga največja v državi. V njej živi 13.362 prebivalcev (stanje 1. 7. 2023). Poselitev je redka in izredno razpršena, na kvadratni kilometer živi 28 ljudi (v Sloveniji je povprečje 103 ljudi na kvadratni kilometer). V občini je 64 naselij, največje je Ilirska Bistrica (4350 prebivalcev) in predstavlja upravno, gospodarsko, izobraževalno, kulturno in družbeno središče občine.
Naselja so povezana v 22 krajevnih skupnosti. Občina je del primorsko-notranjske statistične regije in vzhodne kohezijske regije. Občina na zahodu meji na občini Hrpelje-Kozina in Divača, na severu na občino Pivka, na vzhodu na občino Loška dolina, na jugu pa meja občine poteka po državni meji z Republiko Hrvaško.
V občini deluje sedem samostojnih devetletnih osnovnih šol z vrtci, večji samostojni vrtec, glasbena šola ter gimnazija kot del šolskega centra Postojna. Občina ima bogato zgodovino, arheologijo iz prazgodovinskega obdobja ter kulturno (snovno in nesnovno) dediščino. Pomembna je nesnovna etnografska dediščina tradicionalnih pustnih skupin škoromatov in vrbišćih šjm. Med stavbno dediščino izpostavljamo grad Prem iz 12. stoletja ter staro mestno jedro Ilirske Bistrice, ki je zraslo ob kraškem izviru Bistrica. V občini delujejo številna društva, ki skrbijo za bogato kulturno in športno dogajanje. Bogata naravna dediščina s številnimi naravnimi vrednotami (izviri, jezeri, vodotoki, slepimi dolinami, jamami, zatrepi, stenami …) in zelo ohranjeno naravno okolje predstavljata razvojno priložnost za naravi prijazen turizem z majhnim okoljskim odtisom.
Gozdni rezervat Snežnik-Ždrocle na Snežniški planoti je uvrščen na Seznam svetovne dediščine UNESCO kot ena od lokalitet starodavnih prvobitnih bukovih gozdov Karpatov in drugih delov Evrope. Približno 60 odstotkov občine pokriva skupaj sedem različnih območij Nature 2000, ki so jasen pokazatelj ohranjenosti narave in biotske raznovrstnosti ter vrednosti prostora, ki jo velja ohranjati. Celotno porečje reke Reke je v vplivnem območju UNESCO lokalitete Škocjanskih jam.
Geografsko, pokrajinsko živopisana občina
Občino označuje izredna pokrajinska pestrost, ki izvira iz dvojnosti kamninske zgradbe njenega ozemlja. Prepletajo se kraška območja, zgrajena iz vodoprepustnih apnencev, praktično brez površinsko tekočih voda, in flišnata območja, ki so za vodo neprepustna in na katerih je razvita gosta rečna mreža z glavno vodno žilo v pokrajini, reko Reko. Kamninska podlaga, skupaj z reliefnimi, podnebnimi in vodnimi značilnostmi, narekuje različno rabo zemljišč ter vpliva na poselitvene značilnosti posameznih predelov. V občini se prepletajo trije tipi podnebja. Večino občine sodi v zaledni tip obsredozemskega podnebja z milimi zimami in toplimi poletji, ki proti notranjosti Snežniške planote ter na območju Zgornje Pivke prehaja v zmerno-celinsko podnebje z nekoliko hladnejšimi zimami in toplim poletjem, vršni deli Snežnika pa imajo podnebje nižjega gorskega sveta, ki ga opredeljuje dobra namočenost, nižje temperature zraka in več snežnih padavin v hladni polovici leta.
Snežniška planota
Občino sestavlja šest zaključenih pokrajinskih enot. Največja je Snežniška planota z najvišjo nealpsko goro v Sloveniji, Velikim Snežnikom (1796 m). Snežniška planota je visoka dinarska planota, ki je šolski primer globokega raztočnega krasa, od koder padavine, ki pronicajo v votlikavo kraško podlago, odtekajo v številne kraške izvire na obrobju. Med njimi je v občini najpomembnejši Bistrica, ki je zajet za vodooskrbo, njegov pomen za ljudi opeva neuradna občinska himna Oj, tječe, tječe. Snežniška planota je skoraj neposeljena. Z izjemo suhih kraških travišč na jugu in zahodu, ki so nekoč in še danes služijo za pašo, je v celoti poraščena z gozdom. Je dom trem velikim zverem, volku, medvedu in risu, med drevesnimi združbami prevladuje bukovo-jelov gozd. Na najvišjih predelih Snežniške planote najdemo tudi ostanke zadnje poledenitve.
Zgornja Pivka
Na severozahodu Snežniška planota prehaja v območje plitvega krasa pokrajine Zgornja Pivka. Zgornja Pivka je povirje reke Pivke, ki je v geološki preteklosti izvirala izpod Velike Milanje (1099 m), danes pa iz številnih kraških izvirov na tem koncu privre na dan le v času zelo visokih voda, ko tudi poplavlja. Zgornja Pivka je pokrajina pivških presihajočih jezer, med katerimi so v občini Ilirska Bistrica Bačko jezero, Laneno Jezero, Veliko dol pri Kalcu ter Šembijsko jezero, ki ga uvrščamo med pivška presihajoča jezera, pa čeprav hidrološko pripada porečju Reke, saj vode iz jezera podzemeljsko odtekajo v kraški izvir Podstenjšek, ki je znan po čudovitih lehnjakovih pragovih. Zgornja Pivka je s hidrološkega vidika zelo posebno območje, saj tu nekje poteka meja med jadranskim (Reka) in črnomorskim povodjem (Pivka–Ljubljanica–Sava), ki pa je ni moč opredeliti z jasno razvodnico, saj je ta podzemeljska.
Brkini, Čičarija, Podgrajsko in Jelšansko podolje
Zahodni del občine obsegajo Brkini. Brkini so relativno redko poseljeno gričevje, zgrajeno iz vododržnih flišnatih kamnin. Brkini so tradicionalna kmetijska pokrajina, usmerjena predvsem v živinorejo ter sadjarstvo. Brkinski slivovec je žganje z zaščitenim geografskim poreklom. Zaradi velikih strmin pogoji za kmetijstvo niso pretirano ugodni, zato znaten del pokrajine, zlasti strme in osojne lege, prekrivajo bolj toploljubni gozdovi. Pokrajini dajejo poseben čar gručaste strnjene vasi na slemenih ter pobočja prekrita s kulturnimi terasami, delo pridnih rok številnih generacij kmetovalcev.
Brkini proti jugu in jugozahodu prehajajo v zakraselo Podgrajsko podolje. Pokrajino označujejo številne slepe doline, kot so Male Loče, Hrušiške ponikve, Podgrajske ponikve, Račiška Dana in Brdanska Dana. Slepe doline so oblikovali potoki, ki pritekajo z Brkinov, na stiku neprepustnega flišnega sveta z zakraselim dnom Podgrajskega podolja. Voda, ki ponika v slepih dolinah, podzemeljsko odteka tako v smeri kraškega izvira Rižane kot v izvire v Kvarnerju. Podgrajsko podolje je eden najlepših primerov slepih dolin na svetu. Podgrajsko podolje je zgodovinsko prehodna pokrajina, po kateri je tudi speljana državna cesta Starod–Kozina, zato ni presenetljivo reklo: »Nismo Ćići, ne Brčini, ma smo justo na konfini«. Pokrajina se proti jugu dviguje v višji zakraseli svet Čičarije. Podobno zakraselo kot Podgrajsko je tudi Jelšansko podolje kot del večjega Brgudskega podolja (Hrvaška). Tudi to je območje slepih dolin, kjer imamo manjše Dolenjske ponikve ter veliko večjo Novokrajsko slepo dolino, ki se zaključi v istoimenski ponorni jami Sušačkega potoka.
Dolina Reke z Ilirskobistriško kotlino
Samostojno pokrajinsko enoto občine predstavlja dolina Reke z Ilirskobistriško kotlino, ki je poselitveno jedro občine. Dolina Reke razpolovi občino v diagonalni smeri jugovzhod–severozahod. Zgornji del doline, Podgora, je relativno uravnani svet ob Reki, ki omogoča kmetijsko obdelavo. Dolina Reke se na območju Ilirske Bistrice razširi, tako da govorimo o kotlinici s svojstvenimi podnebnimi značilnosti, ki se kažejo v pogostem temperaturnem obratu z meglo, zlasti v hladni polovici leta, kar vpliva tudi na kakovost zraka v mestu in okolici. Od Ilirske Bistrice dolvodno proti ponoru v Škocjanskih jamah Reka (največja ponikalnica v Sloveniji) teče po relativno ozki dolini z občasnimi razširitvami, kjer so našla prostor nekatera naselja.
