Ana Marija Cetin Lapajne se je pred dvema tednoma poslovila. Pokopana je na Premu. Bila je pesnica, kulturna in politična delavka. Rada bi vas popeljala v svet njene pesniške ustvarjalnosti. O sebi pravi, da je »slovenske vaške lipe list«. In dodaja: »Rastem pokončno, globoke so moje korenine, sem cvetoča, ponosna, uporna dečva bodeča.«
Rodila se je pred 89 leti v brkinski vasici Dolnja Bitnja, ob reki Reki, ki so jo takrat krasili delujoči mlini in žage. Rada pove: »Moj prvi otroški spomin so sosedove cvetoče jablane nasproti naše hiše. Te me spremljajo vse življenje, sledove so pustile tudi v mojih pesmih.«
Uspešna in razgibana kariera
Njen vzor je bila mati, lepa, ponosna in pogumna ženska. Priznava ji: »Bila si kakor sanje in stvarnost obenem, bila si krepost, ljubezen in toplota, nasvet, tolažba in veselje, ko nam je bilo hudo v svetu bogastva, revščine, laži in trpljenja.«
O sebi pravi, da je bilo njeno otroštvo do barbarskega požiga vasi (1942) ena sama sreča. Po tem dogodku je bila tudi družina Cetin pregnana v koncentracijsko taborišče v Italijo, od koder so se vrnili šele po razpadu Italije. Po končani vojni je obiskovala osnovno šolo na Premu, nižjo gimnazijo v Bistrici, maturirala je na gimnaziji v Postojni, na Filozofski fakulteti v Ljubljani pa je pridobila naziv profesorica geografije. Že med študijem se je poročila z Ivanom Lapajnetom iz Idrije, znanim ekonomistom.
Njena službena pot je bila zelo uspešna in razgibana. Pričela se je tu, v naši Bistrici, kjer je nekaj časa poučevala na šoli, potem pa prevzela vodenje bistriške Ljudske univerze, zatem koprske, najbolj pa se je uveljavila kot politična in kulturna delavka v raznih republiških komisijah, predvsem za vzgojo in izobraževanje, znanost in kulturo. Po slovenski osamosvojitvi sta se oba z možem upokojila in se oddaljila od aktivnega političnega delovanja. Predala sta se kultiviranemu načinu življenja, uživala bolj v duhovnem bogastvu kot v materialnem razkošju , predvsem pa sta oba veliko pisala.
Navezana na dom in domovino
Anica se je z vsem žarom in energijo posvečala poeziji. Izdala je dve pesniški zbirki: Šepet in Žarek.
Zelo očitna je njena navezanost na primarni dom, na rojstno vas in domačo pokrajino. Spomini se ji vračajo kot privid nekdanje sreče. Pred očmi ima sonce nad obdelanimi njivami, cvetoče jablane in žareče žito, pomladni vonj po kostanju, Brkine v cvetju, prijazno cerkvico na hribu, pesem premskih zvonov. Predvsem pa mater.
Na ljubezen do dobrohotnih staršev se navezuje njena ljubezen do slovenstva in domovine, predvsem pa skrb zanjo. Ni domovine brez žrtev in zvestobe. Slikovito slika slovenske pejsaže in tihožitja, hkrati pa izpoveduje bojazen pred izgubo narodove identitete in suverenosti. Strah jo je ponovnega razdora znotraj slovenstva. Vedno znova se oklepa žarka upanja v čase, ko na Slovenskem ne bo več čeri sovraštva in razdvajanja.
»O domovina, cvetoč vrt, čarobni opoj, dežela uresničenih sanj o svobodi, posoda tisočerih upanj. Sive meglice tiho prodirajo v tvoje doline, brinjevka na Krasu nemirno frfota, zemlja trepeče, ker jo pehajo v tuja naročja, denar preti, cvet bogastva odteka v gosposke mošnje, tvoj narod spet spreminjajo v hlapce. Skrivnostno nezavedno ugaša plemenito hotenje, naj bo slovenski rod, na zemlji svoji, svoj gospod.«
Družbeno kritična pesnica
V drugi pesniški zbirki, imenovani Žarek, se je Anica predstavila kot pronicljiva politična analitičarka in borka za človekove pravice. Iz mnogih pesmi veje neprizanesljiva kritika globalnega kapitalističnega sistema, ki je nakopičil bajno bogastvo v rokah peščice finančne oligarhije in tako do skrajnosti poglobil prepad med bogastvom in revščino.
Kljub razgaljanju mračne podobe realnosti pa pesnica ne zapada v apatijo in pesimizem, temveč s številnimi pesmimi prižiga »majhen zlat žarek« upanja v ponovno uveljavitev razuma in ljubezni v medčloveških odnosih. Ljubezen, prijateljstvo in dobrota naj se vrnejo v sleherno človeško srce, v medčloveške odnose in v odnose na mednarodni sceni. Pesnica želi, da bi njene pesmi pomagale odpirati okna človeških src, zato da bo lahko žarek optimizma pregnal iz njih temino malodušja in tesnobe.
»Rada te imam, življenje«
Skladno z biblijsko modrostjo, da so poslednje stvari pravzaprav prve in najpomembnejše, se v njenem pesnjenju kot rdeča nit odvija njena intimna ljubezenska izpoved, porojena iz več kot 60-letne pozlačene življenjske poti, prehojene v dvoje. A tudi za ljubezen velja starogrška modrost, po kateri je vse v toku kakor reka (panta rei – vse teče). Tudi ljubezen lahko zbledi, se igra skrivalnice, poraja bojazen pred izgubo. Ljubljenega bitja si ne moreš prilastiti, saj svobodno preletava svoja obzorja kot bela labodka.
Spomin na kruta in obenem herojska medvojna leta je zelo živ. Prisrčna, ganljiva in pretresljiva je v pesmi Spominčice zgodba o treh otrocih, o njihovih šopkih in tragičnem koncu v taborišču, modre spominčice pa še vedno cvetijo in opominjajo: ne sme se ponoviti!
Splet gazel, dodanih v obeh zbirkah, sestavlja pisan in hkrati enovit mavrični lok, ki zrcali pesničin izkustveni, doživljajski, miselni in izpovedni svet. Sonetni venec, na katerega je avtorica še posebej ponosna, zaokroža pesniško zbirko in predstavlja verzificiran manifest, uperjen v žgočo problematiko sodobnega sveta. Vrednote, kot so vera v resnico in poštenost, upanje v žarek sredi mrakobne realnosti in ljubezen do narave in domovine, so v našem času še kako relevantne. Iz verzov čutimo dih srčne kulture, toplino medčloveške bližine ter solidarnost in sočutje do vseh zapostavljenih in trpečih bitij na svetu.
Kot popotnico v svet svojih pesmi nam A. M. Cetin Lapajne poklonila verze: »Rada te imam, življenje, biser vseh biserov, posoda, polna sladkega vina in kapelj pelina. Odpiram dlani, podajam ti roko, človek, čašo svoje sladke penine, moje sreče kipeči napoj.«
Zala Šajn
Ana Marija Cetin Lapajne je leta 2022 nastopila v oddaji Spomini na RTV Slovenija. Dodajamo povezavo do oddaje 1. del in 2. del.
