S krepitvijo globalizacije postaja dediščina eden od pomembnejših razločevalnih dejavnikov med regijami in predstavlja priložnost znamčenja destinacij. Zato je zelo pomembno njeno ohranjanje v najširšem smislu besede, med katerega sodita tudi predstavljanje in interpretiranje, ki gresta z roko v roki s kakovostnim trženjem dediščine. Posebnost destinacije in s tem želja obiskovalcev, da jo spoznajo, sta povezani z njeno dediščino, tradicijo in sposobnostjo nadgraditve tradicionalnih vrednot ali inovativnostjo ponudnikov. Ena od pomembnih podzvrsti kulturnega turizma je kulinarični turizem, ki temelji tudi na prehranski dediščini. Ta lahko prispeva ne le h gospodarstvenemu razvoju območja, temveč tudi h krepitvi lokalne identitete.
V Kettejevo pot, vzpostavljeno leta 2006 med Premom, rojstnim krajem Dragotina Ketteja, in Trnovim (Ilirsko Bistrico), krajem pesnikovega počitnikovanja in kjer je imel Kette precej svojih sorodnikov in prijateljev, je poleg pesnikove dediščine vključena tudi prehranska dediščina območja, po katerem literarna pot poteka. Na njej se prepletata dve kulturni krajini, Brkini in dolina reke Reke z ilirskobistriško kotlino.
Obiskovalci v Kettejevi spominski sobi na Premu lahko ne le spoznajo pesnikovo življenjsko zgodbo, predstavljeno na razstavi Ne bom se vdal: življenje Dragotina Ketteja, temveč si lahko ogledajo tudi tipičen primer črne kuhinje z ognjiščem, krušno pečjo, mentrgo, sklednikom in vsemi gospodinjskimi pripomočki iz časa Kettejevega življenja.
Še en primer stare kmečke kuhinje si lahko ogledajo v Novakovi domačiji. Ob njej v neposredni bližini reke Reke stoji tudi star mlin. V njegovi notranjosti je vidno ostrešje iz jelovine, ohranjene so mlinske naprave, vključno z mehanizmom, ki poganja veliko mlinsko kolo. Še več mlinov pa je v preteklosti pelo v spokojni dolini Posrtvice, ki jo prečka Kettejeva pot.
Ta premična in nepremična dediščina nam pričata o pretekli prehranski kulturi, ki je bila pogojena z naravnimi danostmi. V času, ko je otroke na Premu poučeval Filip Ket(t)e, Dragotinov oče, so bili na jedilniku domačinov običajno kruh, polenta, zelje, repa, ječmen, krompir in fižol, včasih slanina in redko govedina.
Za ohranjanje prehranske dediščine je bistveno tudi ohranjanje tradicionalnih jedi, ki zlasti z novacijskim pristopom omogočajo tudi izboljšanje ekonomskega položaja posameznikov ter splošni razvoj kraja ali širšega območja. Pomembne del Kettejeve poti so tudi lokalni kulinarični ponudniki. Na stiku Brkinov in doline reke Reke, nahajajo tri turistične kmetije, kjer lahko obiskovalci okusijo doma pridelano hrano, značilno za to območje. V dolini reke Reke pa se nahajata ob Kettejevi poti dve gostilni, kjer lahko obiskovalci okusijo domače mesne specialitete in žlahtno kapljico domačega vina.
Omenjeni lokalni kulinarični ponudniki ob Kettejevi poti so:
Več kulinarične ponudbe v občini Ilirska Bistrica si lahko ogledate tukaj.
O tem, kako pomembna je doma pridelana hrana ne le za kulinarični turizem in ohranjanje lokalne identitete, temveč tudi za naše zdravje, okolje in podnebje, pa sporoča tudi akcija prvega tedna slovenske hrane (11.-17. 11. 2024), ki ga je Vlada Republike Slovenije razglasila decembra 2023 na pobudo enajstih stanovskih organizacij, s prvopodpisano Čebelarsko zvezo Slovenije. Več o tem si lahko preberete tukaj. Vabljeni ste tudi k ogledu zemljevida ponudnikov lokalne hrane, med katerimi so tudi ponudniki iz ilirskobistriške občine.
Spoštujmo domačo pridelano hrano!
Vir fotografij: TIC Ilirska Bistrica in Patrik Lovrin.
