Novembra letos mineva 80 let od razkrinkanja partizanske bolnice Zalesje, ki je bila vzpostavljena marca 1944 v bližini Ostrožnega Brda. Zaradi pomembnosti dediščine partizanskega zdravstva je Občina Ilirska Bistrica skupaj z drugimi deležniki rekonstruirala objekte partizanske bolnice Zalesje in v stari vaški šoli uredila spominsko sobo.
Vzpostavitev partizanskega zdravstva
Začetki partizanskega zdravstva na Slovenskem segajo v leto 1941, ko je bil v Ljubljani ustanovljen zdravniški matični odbor Osvobodilne fronte. Spomladi 1942 se je zaradi intenzivnejših dejavnosti partizanske vojske pokazala potreba po ureditvi stalne zdravstvene oskrbe partizanskih ranjencev in bolnikov. S prihodom prve skupine zdravnikov na osvobojeno ozemlje na Dolenjskem se je začela graditi mreža sanitetnih postaj ali ambulant, v skritih odročnih krajih pa so se začele vzpostavljati partizanske bolnice. Največji blok partizanskih bolnic je bil v okviru 7. korpusa, v Kočevskem rogu, kjer je bila vzpostavljena Slovenska centralna partizanska bolnica (SCPVB). Na Notranjskem je delovala Slovenska vojna partizanska bolnica Snežnik (SVPB-S), na območju delovanja 9. korpusa na severnem Primorskem pa sta bili največji partizanski bolnici Franja in Pavla. Svojo sanitetno službo so imele tudi partizanske enote. Delovale so tudi razuševalne in antiskabične postaje ter partizanske lekarne.
Partizanska bolnica v Jelenbregu. Vir: Wikimedia Commons
Na območju Brkinov (t. i. brkinsko okrožje) se je partizanska saniteta začela razvijati z ustanovitvijo Istrskega odreda po kapitulaciji Kraljevine Italije jeseni 1943. Ranjence so najprej zdravili v zanesljivih domačijah po brkinskih vaseh ali pa so jih pošiljali na Reko ali v Trst. Dobrodošle so bile tudi zdravstvene usluge civilnih zdravnikov, naklonjenih Osvobodilni fronti. Med njimi je bil tudi dr. De Fecondo iz Ilirske Bistrice.
Štab III. bataljona Istrskega odreda. Vir: Wkimedia Commons
Portret Karla Masla - Draga (1912-1988), ki je proti koncu leta 1943 postal komandant Istrskega odreda.
Leta 1953 je bil razglašen za narodnega heroja. Vir: zasebni arhiv Gorazda Masla
Objekti partizanskih bolnic
Partizanske bolnice in postojanke so bile zgrajene zelo preprosto. Gradbeni material za postavitev lesenih objektov bolnic in njihovo opremo so pridobili iz gozda ter iz opuščenih in požganih vasi. Pri določitvah lokacij, pri izgradnji in delovanju partizanskih bolnic so se praviloma naslonili na zanesljive domačine. Vsako bolnico je sestavljalo več lesenih objektov, ki so jih gradili postopoma glede na potrebe in material, ki je bil na voljo. Osnovni objekt vsake bolnice je bila baraka za ranjence. Ob njej so postopoma, glede na potrebe in material, ki je bil na voljo, so nastajali še drugi objekti, kot so kuhinja, skladišče in baraka za osebje. V okolici bolnic so bila tudi podzemna skrivališča oziroma bunkerji za primer nevarnosti. Zelo pomembno je bilo, da so bili objekti dobro skriti in da je o njih vedelo čim manj ljudi. Zato so uvedli vrsto ukrepov, ki so jih imenovali konspiracija. Poleg poti, ki so vodile do bolnic, so posebno pozornost namenjali kuhinjam in objektom s pečmi, saj bi dim bolnico lahko razkrinkal. Zato so kurili ponoči ali zgodaj zjutraj, pomagali pa so si tudi tako, da so odvodnjavanje dima iz peči speljali po tleh. Les za kurjavo in za gradnjo objektov so prinašali od drugod, da je lokacija ostala čim manj spremenjena.
»Kdor ne vidi, ne ve«
Sprejemanje ranjencev in bolnikov je potekalo preko javk, to je preko dogovorjenih mest, do koder je vojaška enota prinesla ali z vozovi pripeljala ranjence in bolnike. Nato jih je tam prevzelo bolnišnično osebje in jih z zavezanimi očmi preneslo ali pripeljalo do bolnice. Na enak način so v zgodnji jutranjih urah, pred sončnim vzhodom, odhajali ozdraveli iz bolnice.
Vzpostavitev Slovenske vojne partizanske bolnice pri Padežu
V sredini novembra 1943 je štab Istrskega odreda v sodelovanju z brkinsko-bistriškim Okrožnim komitejem Komunistične partije Slovenije ustanovil Slovensko vojno partizansko bolnico (SVPB), ki je kasneje dobila ime Zalesje (»za gozdom«). Partizanska bolnica je bila najprej vzpostavljena pri Padežu oziroma v trikotniku med Vatovljami, Padežem in Misličami v Brkinih. Delovala je v zasilni baraki, hrano pa so kuhali v bližnji Šproharjevi domačiji. O partizanski bolnici je 6. januarja 1944 poročala tudi skupina sanitetnega odseka Glavnega štaba. Po poročilu je bilo takrat na tej postojanki prostora za osem ljudi. Vodil jo je neki italijanski zdravnik, sanitetni odsek pa mu je naročil zgraditi še eno postojanko. Konec januarja 1944 je začel voditi partizansko bolnico ruski zdravnik kirurg dr. Magomed Gadžijev – Mišo, ki je kot nemški ujetnik prebežal in nemške enote v Senožečah.
Portret ruskega zdravnika dr. Magomeda Gadžijeva – Miša. Vir: Kamra.si
Partizanska bolnica Zalesje
Marca 1944 se je lokacija partizanske bolnice iz Padeža preselila v Šmagursko dolino, v gozd pod Ostrožnim Brdom. Petnajstega marca 1944 je štab Istrskega odreda prepovedal vstop v bolnico nepoklicanim. Določil je tudi, da naj ljudje izročajo ves material za bolnico terencu iz Ostrožnega Brda, za hrano pa naj skrbi intendant Istrskega odreda. Stanje v bolnici ni bilo najboljše, zato je bila bolnišničnemu osebju in bolnikom bolnice Istrskega odreda izdana posebna okrožnica. V njej je bilo zapisano, da mora v bolnici vladati kolektiv. Naročeno je bilo, da je treba bolnikom pobrati vse zaloge cigaret, alkohola in hrane ter jih razdeliti. Zakonspirirati je bilo treba tudi pot do bolnice, tako da po njej ni mogel noben voz. V okrožnici je bilo tudi zaukazano, da so prepovedani vsi obiski in da je treba nadaljevati graditev bunkerja.
Kot je zapisal Metod Mikuž, je bolnica spomladi dobila iz Trsta popoln amputacijski instrumentarij. Zgradili so dobro zakrit bunker, ki je imel deset dvignjenih ležišč in prostor za operacijsko mizo, vhod pa je bil podoben jazbečevi luknji. Približno dvesto metrov stran je stala kuhinja, ki je bila podobna drvarski koči. Imela je zelo dobro ilovnato pečico. Njen dimnik je bil speljan pet metrov pod zemljo. Pri zunanji odprtini je bilo naneseno dračje, zato se je dim valil po tleh. Zgradili so še eno barako, ki je bila podobna pravi hiši z osmimi velikimi okni. V njej je bilo prostora za 22 ljudi. Okrog barake je bil majhen vrt s klopmi. Javka bolnice je bila v šmagorskem mlinu.
Rekonstruirana baraka za ranjence. Foto: Aneja Rože Kravanja (oktober 2023)
Razkritje partizanske bolnice Zalesje
V sredini septembra 1944 je bila bolnica upravno in organizacijsko priključena sanitetnem ekonomatu 7. korpusa, za zavarovanje in prehrano pa je še vedno skrbela vojaška enota v Brkinih. Kot je zapisal Metod Mikuž, je nemška vojska 18. novembra 1944 odkrila bolnišnično kuhinjo in jo požgala, enega ranjenca pa ustrelila. Po tem dogodku naj bi se lokacija bolnice preselila pod Tatre. Po četniški hajki, ki se je odvijala za božič, se je osebje skupaj z ranjenci in bolniki premaknilo v šotore, kmalu pa je bil izdelan nov bunker. Osemnajstega januarja 1945 naj bi se Partizanska bolnica Zalesje priključila SVPB Snežnik, kjer je zdravnik Gadžijev dobil svoj oddelek. Nasprotno pa Vlasta Beltram navaja, da je bila lokacija bolnice pri Ostrožnem Brdu razkrinkana 27. novembra 1944. Takrat naj bi bili objekti uničeni, bolnica pa se je priključila SVPB Snežnik.
Prvotna spominska plošča, posvečena partizanski bolnici Zalesje. Foto: Aneja Rože Kravanja (oktober 2023)
Partizanske bolnice, ki so delovale na v okolici partizanske bolnice Zalesje
Največja bolnica s svojimi podružnicami na Notranjskem je bila že omenjena Slovenska vojna partizanska bolnica Snežnik (SVPB-S). Za potrebe borcev prvega bataljona Istrskega odreda in tudi za druge je bila v gozdu Bezgoje med vasema Beka in Nasirec vzpostavljena okrožna bolnica BK-1 (Bolnica Koper), ki jo je vodil študent medicine Miklavž Kozak. Bolnica je delovala tri mesece in je bila na začetku septembra 1944 združena z bolnico Zalesje. Svojo zdravniško službo je imela tudi Komanda istrskega vojnega področja. Imela je majhno prehodno bolnico Franjo med Mašunom in Leskovo dolino. Bolnica je bila namenjena najtežjim bolnikom. Ena izmed terenskih lekarn je bila na Babjem polju, še ena pa na Vatovljah.
Civilno zdravstvo
V nasprotju z vojaško saniteto se je civilno zdravstvo začelo razvijati kasneje. Aprila 1944 se je Odsek za zdravstvo pri nekdanji Upravni komisiji preosnoval v Odsek za zdravstvo pri Predsedstvu SNOS. Njegove naloge so bile organizacija civilnih bolnic, ambulant in lekarn, šolanje zdravstvenega osebja, organizacija porodniške službe in boj proti nalezljivim boleznim. Pogosto so civilnemu prebivalstvu pri zdravstvenih težavah pomagali kar zdravniki in drugo osebje vojaških partizanskih bolnic. Tako je bilo tudi na Ostrožnem Brdu, saj je sanitetni referent Istrskega odreda Jože Verlič v svojem poročilu iz marca 1944 zapisal, da ljudje (»civili«) sploh niso navajeni hoditi k civilnim zdravnikom ali v Trst ter da je sanitetno osebje poznano bolj kot komandanti. Za zdravljenje civilnega prebivalstva je bil izrednega pomena ruski zdravnik Gadžijev.
Zapisala: Aneja Rože Kravanja, mag. zgod.,
Občina Ilirska Bistrica
Literatura
