Na predvečer Prešernovega dne, slovenskega kulturnega praznika, so domači kulturni ustvarjalci avditorij v Domu na Vidmu navdušili s svojimi nastopi, slavnostni govornik Andraž Gombač pa je z na literarni zgodovini utemeljenimi, jasnimi, zanimivimi in tudi humornimi besedami bistriški občini določil vidno mesto na slovenskem kulturnem zemljevidu.
Slavnostni govornik na letošnji osrednji občinski kulturni prireditvi je bil novinar ter profesor slovenščine in primerjalne književnosti Andraž Gombač, ki ni le poznavalec literature, ampak tudi prodoren pisec, opazovalec in interpret sodobnosti ter velik ljubitelj in uporabnik popularne kulture. V svojem govoru je bistriški svet povezal s slovenskim literarnim in širšim kulturnim svetom.
Zahvaljujemo se vsem nastopajočim, v nadaljevanju pa objavljamo govor Andraža Gombača.
Spoštovane, spoštovani, danes dopoldne sem prejel telefonski klic. Prijeten ženski glas me je vprašal, ali mi lahko pripelje svojo mucko. Da bi jo cepil. Sem odgovoril: »Ah, gospa, kot mulček sem si najbolj na svetu želel postati veterinar. Pa se je obrnilo drugače.«
»A to ni veterinar Gombač?«
»Ne, novinar Gombač.«
***
Evo, da, sem novinar. Z zdravjem živali se ukvarjam bolj poredko (pa sem ženi tudi že pomagal reševati bolnega galeba in tako naprej), no, zato pa pogosto srečujem in spoznavam dragocene ljudi in zanimive kraje, tako daljne kakor domače. Ko je pred več leti predme stopil gledališki režiser Dragan Živadinov, sem mu omenil, da prihajava iz iste občine. »A iz Ilirske Bistrice?!« je eksplodiral. Jaz pa skupaj z njim. Malce postrani so naju gledali, ko sva sredi druženja po kulturni prireditvi drug čez drugega vpila: hrib Svobode, slap Sušec, taborniki, seveda – Rod snežniških ruševcev, MKNŽ – Mladinski klub Nade Žagar, Transport, Lesonit, Topol, joj, pa dobri stari kino … in itak, seveda, Snežnik! Nisem vedel, da mu naša Bistrc toliko pomeni. Še zmeraj. In da je tako zaznamovala njega in tudi njegovo umetnost. Ki ji najglasneje ploskamo prav danes. Prav nocoj.
Ko so pred dvema mesecema, 3. decembra, na Ta veseli dan kulture, oznanili, da veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejmeta tako kiparka Dragica Čadež kakor on, sem mu po telefonu poslal čestitko: »Dragi Dragan, danes Sušec buči tebi v čast.«
Pravi, da je to najlepša čestitka, ki jo je prejel. Je ne more pozabiti. Tega ni povedal meni – to sem prebral v intervjuju za Dnevnikov Objektiv.
In takoj je sprejel moje in Majino povabilo na prav poseben intervju: odpeljimo se ga naredit v Ilirsko Bistrico. Jaz sprašujem, on odgovarja, moja Maja naju pofotka, objavimo pa tako v Primorskih novicah kakor na kulturnem portalu AirBeletrina. Ajde, gremo v njegov »zavičaj«! Tja, kjer je pred 65 leti stopil na pot. In smo res prišli, sem, kjer smo v ponedeljek skupaj stopali po sledeh njegovega prvega desetletja življenja.
Ljubljana zna biti lepa in krasna in sončna, a verjemite mi – v ponedeljek je bila totalno brezvezna: siva, krmežljava, utrujena. Odpeljali smo se proti jugu – mimo Postojne, skozi več vasi, skozi Knežak, Šembije … proti središču našega vesolja: v Ilirsko Bistrico. V intervjuju, objavljenem prav danes, se Dragan Živadinov spominja, kako je odraščal na Prešernovi ulici, kako je v Osnovni šoli Dragotina Ketteja prvič videl pravega pesnika, takrat odetega v vojaško uniformo – to je bil mladi Niko Grafenauer –, kako je v starem bistriškem »kinotu« odigral svojo prvo gledališko vlogo, bil zajček, kako je opazoval postavljanje veličastnega spomenika na Hribu svobode, pri katerem sta moči združila kipar Janez Lenassi in arhitektka Živa Baraga … Dragan Živadinov je med sprehodom večkrat poudaril, da je Ilirska Bistrica res najpomembnejša – ker je njegov zavičaj: »Kraj, v katerem si izoblikuješ prva čustva. Prve misli. Kjer se prvič vidiš v ogledalu.«
***
Ta občina je tudi moj zavičaj. Ti kraji so moj prvi in pravi biotop. Moj Podgrad. Polja in vrtače tja dol v Čičarijo, kjer smo se mulci potikali po gozdičkih, lezli v jame, drzno preskakovali brezna, si delali hiške … Pa strmi, valoviti, zeleni in blagodejni Brkini, ki smo jih neštetokrat prebiciklirali po dolgem in počez.
In seveda Bistrc.
Kaj naj vam povem, dragi moji? Kako sem se tukaj prvič učil »delati kulturo«, od blizu gledal tato in vse druge, krasne slikarje, pisatelje, pesnike, glasbenike, pevske zbore, recitatorje … Tu, v Ilirski Bistrici, na Premu in drugod. Tudi tu, v tej dvorani, v Domu na Vidmu.
Kaj naj vam povem? Kako smo romali na koncerte največjih slovenskih in tudi jugoslovanskih bendov v Zabiče? Pa na shode, opasila in druga druženja po vaseh naokrog … So grmele električne kitare, so ropotali bobni, so raztezali ramonike – ej, ljudje, vse to je kultura!
Kaj naj vam povem? Kako sem v Bistrci opravljal svojo prvo službo, ha? Poletno srednješolsko prakso! V Knjižnici Makse Samsa! Zjutraj se šel iz Podgrada na pot. V svojo prvo službo. Z biciklom. Trinajst kilometrov: po klancih dol in gor in dol. Še preden sem postal novinar, sem v bistriški knjižnici iz različnih časopisov izrezoval članke, ki so poročali o naši občini, in jih lepil v fascikel. Delal tisto, čemur danes pravimo kliping. Po službi pa hop spet na bicikel in nazaj v Podgrad. Trinajst kilometrov po klancih gor in dol in gor. Še danes vsakič, kadar me pot pelje mimo Knjižnice Makse Samsa, pokukam tja zadaj, med drevje in grmovje, kamor sem v prejšnjem tisočletju prislonil svoj bicikel.
Rad sem obiskoval tudi bistrški kino. Najprej naš stari kino, tisti z lesenimi, škripajočimi stoli, pogosto mrzel – pa vendar tako topel v naših spominih, a ne? Potem pa tukajšnjega, v tej dvorani. Brezplačne vstopnice sem si pri gospodu Šlencu pošteno zaslužil – po svojem Podgradu sem v večernih urah raznašal letake, ki so oglaševali projekcije v bistriškem kinu. Se bojim, da kakega občutnega tržnega uspeha ti moji mladoletni pohodi niso imeli, sem pa dosegel vsaj dvoje: temeljito sem spoznal podgrajske bloke, hodnike, stopnišča in dvorišča … in ogledal sem si res veliko filmov. Da, tudi to je kultura.
Kadar k njej, h kulturi, nisem mogel z biciklom, so me peljali starši ali sestra – hvala. Potem sem tu, v Ilirski Bistrici, v petek trinajstega ob trinajstih naredil vozniški izpit in se lahko h kulturi vozil sam. Aha, ko že omenjam to – a veste, kdo mi je prvi čestital za vozniški izpit, tu, v Ilirski Bistrici? Tisti, ki sem ga v tistem trenutku, presrečen in vzhičen novi voznik, prvega srečal in mu prvemu povedal, da »mi je ratalo« – sloviti bistrški zet, pesnik Ciril Zlobec. Še danes pomnim njegovo čestitko: »Če si pa v petek trinajstega ob trinajstih nar'dil izpit, te pa čakajo dolga leta srečne vožnje. Čestitam, srečno!«
Potem sem ga veliko bral, Zlobca. In ga tudi intervjuval. Kakor tudi Rudija Šeliga, pomembnega pisatelja, dramatika, politika, ki sem ga spoznal kot štopar. Ustavil mi je v Podgradu in me peljal do Kozine, kjer sta se najini poti razšli. Pa se potem spet večkrat staknili. Tople mesece je najraje preživljal v ženinih Sabonjah. Tja je prihajal pisat in »lovit naravni ritem«, kakor mi je povedal v intervjuju – in kakor bo nekega dne mimoidočemu morda res pripovedoval s spominske plošče v Sabonjah.
In zdaj se je sem vrnil še Dragan Živadinov, četudi za samo en prekrasen sončen dan. Še nocoj, prav kmalu, bo na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma prejel veliko Prešernovo nagrado. A veste, dragi moji, kako Bistrc spet lahko prehiti Ljubljano – tako da Draganu že zdaj čestita z glasnim aplavzom.
***
Če smo že pri Prešernovih nagradah, mi dovolite, da vas z njihovo pomočjo popeljem še v moj Podgrad. Vemo, Prešernova nagrada je najpomembnejša, ki jo lahko v Sloveniji prejme umetnica ali umetnik. Podeljujejo jih od leta 1947. Nekaj let prej pa so v Ljubljani podeljevali Prešernovo literarno nagrado, namenjeno najboljšemu leposlovnemu delu prejšnjega leta. In evo nas tu, drugo Prešernovo literarno nagrado je osvojil roman, na katerega sem naletel med raziskovanjem naše, podgrajske zgodovine. Zanimalo me je, kdo in kakšen je bil Tomo Šorli. Leta 1881 se je rodil v Podbrdu v Baški grapi, maturiral v Gorici, pravo študiral v Gradcu in Pragi, delal kot stenograf pri odvetniku in politiku dr. Henriku Tumi, začel notarsko pripravništvo v Ajdovščini – leta 1911 pa postal notar v Podgradu. Sledila so divja vojna leta, ki so ga vodila v Galicijo, kjer je bil ranjen, v rusko ujetništvo, v srbsko vojsko, v Pariz … Življenjska usoda ga je izklesala v svetovljana, opravljal je pomembne službe, dobival mikavne ponudbe za še boljše, še uglednejše službe – pa je raje izbral vrnitev v Podgrad, kjer se je počutil doma. Tam – ja, v moji, v naši vasi – je postal podžupan ter predsednik hranilnice in posojilnice. Bil je zelo narodno zaveden in zato trn v peti fašistov. Leta '23 so ga ponoči napadli, ga hudo ranili. Čeprav njegova smrt ostaja ovita v skrivnost, ga imajo mnogi za eno prvih žrtev fašističnega nasilja.
Zanimala me je ta človeška usoda. Našel sem opombo – o njem da piše njegov rojak iz Podmelca v Baški grapi, Ivo Šorli, v avtobiografiji Moj roman. Tega pisatelja sem poznal, v spominu mi je ostal iz študijskih let na Filozofski fakulteti. Poiskal sem še njegovo knjigo. Leta 1940 je izšla pri založbi Hram v Ljubljani – in prejela drugo Prešernovo literarno nagrado. Poiskal sem poglavje Moj Tomo. In pred njim presenečen uzrl poglavje, naslovljeno – Podgrad. Hitro sem zalistal do njega in prebral, da je pred svojim sopriimenjakom in rojakom iz Baške grape v našem Podgradu kot notar služboval že Ivo Šorli. O tem sem povprašal nekaj domačinov, ki marljivo in vestno raziskujejo domačo zgodovino in negujejo naš skupni spomin. Niso vedeli za to. Vidite – knjige vedo. Ohranjajo spomin. In ostajajo tu. Preveril sem: Šorlijev Moj roman imate tudi v bistriški knjižnici.
Ivo Šorli opisuje kako je z družino v kočiji leta 1908 prišel službovat v Podgrad. Spominjal se je, kako so se ljudje v Gorici in Trstu držali za glavo, ko jim je povedal, kam gre: »Zakaj če je v Gorici že vsa Istra veljala za 'deželo pregnanstva', v Podgrad si šel samo, če si hotel hitreje postati sodni ali davčni adjunkt. Ali pa, če si bil kaj zagrešil. Mi smo šli, ker smo morali živeti.«
Šorli na kratko omeni, kake križe in težave je v novem kraju imel z moškimi in zlasti s kako gospodovalno žensko. Pa kako je hitro vzljubil vas in njen utrip: »Tu ti je najprej Čitalnica. Prava stara čitalnica z mnogimi časopisi in revijami. In doumeš, kolikega pomena so bile skozi desetletja te 'kulturne ustanove' za tak kraj. Tudi pevsko društvo že imajo.«
Mestnemu življenju se je v Podgradu zlahka odrekel, se spominja Šorli. In kako se mu ne bi, »če pa smo imeli na vsakem koncu te vijugaste in klancaste, a sicer izvrstne trde ceste v skoraj enaki razdalji po en pravi raj: na vzhodu Reko in Opatijo (kamor so me, ker tamošnji tovariš ni znal nemški, celo uradno večkrat poklicali), na zapadu pa Trst. Joj, ta čudež, ko se je bil nekoliko razvil baš takrat prebujajoči se avtomobilski promet! (Sinko je prežal na vsako tako smrdokavro, da bi 'duhal bencin' – znak, kako kultura naglo prodira prav v otroške duše.) V slabe pol ure na primer si bil takole v marcu iz vse še ljute podgrajske zime sredi najopojnejše pomladi po obronkih tam za Kozino, a četrt ure pozneje si stal na Karlovem pomolu v srcu samega Trsta!« Na Karlovem pomolu – Kettejevem molu San Carlo. Pa se ti je po takih kratkih izletih doma zazdelo še lepše, se nasmehne Ivo Šorli: »O, saj potem, ko je prispela tudi gor k nam vesela pomlad, te sploh ni več mikalo kam drugam. Takega smaragdnega bleska, kakor je v njem zažarela naša 'gora' tam zadaj, nisem videl ne prej ne pozneje. In nikoli mi ne pojdejo iz spomina tisti pozni (tu, približno 600 metrov nad morjem, žal prav za prav bolj zgodnji) jesenski dopoldnevi s svojo prečisto, zlatordečkasto sončno lučjo v moji zdaj tako sončni pisarni.«
Spominja se zidanja nove lepe cerkve sv. Cirila in Metoda. In se pomudi pri prebivalstvu, ki je tod »nenavadno zanimivo«: »Že zato, ker je tako nenavadno različno. Državna cesta Trst–Reka tvori eno najposebnejših meja: na levi plodna, zelena gruda in čisto slovenski živelj, šegav, prebrisan, a tudi nabrisan narod 'Brkinov', da si na splošno človeka prej rajši malo oglej (saj so hodili v 'šolo' v ongavi Trst) – na desni skoraj sam pust kras z brinjem in kraškimi dolinicami, pa deloma čakavsko, deloma štokavsko, neskončno blago, pohlevno in pošteno ljudstvo. Podgrad sam je prava mešanica obojega, po prirodi in ljudeh: iz njega bi bili prav lahko ustvarili hrvatski, kakor smo napravili slovenski trg. (Odtod med Hrvati niže doli celo precej 'hude krvi' …) Tam zadaj za gozdovi pa predvsem Velike in Male Mune s tisto čudovito narodno nošo (in prečudovito občutljivostjo za čast: glavna zaloga tožba za podgrajsko sodišče!), a za Munami Žejane s kurijozno čiribirščino, ki jo je bil romunski kralj s pomočjo svojih učenjakov spoznal za štiri sto let staro 'okamenelo' romunščino. No, in – last not least – skraja zelo polagoma, potem pa čedalje bolj se je razvijalo tudi delo v pisarni: na osem ur hoda po dolgem (prav mimo sodišča v Ilirski Bistrici tja pod sam Snežnik!) in pet ur hoda po širokem sem notar, sem advokat. Res skoraj izključno zelo 'drobne ribe', ki o njih ljudje pravijo, da so če ne najboljše, vsaj dobre.«
In potem presenečenje za bralca, sploh če mu je mar za slovensko književnost: v Podgrad se na obisk pripelje Alojz Gradnik! Šorliju ponudi službo na puljskem notarijatu, kjer dotedanja italijanska notarja nočeta uradovati v nemščini, kaj šele v hrvaščini. Šorli leta 1911 mesto v Podgradu preda – Šorliju. Tomo Šorli, ki ni njegov brat, obenem pa je »več, veliko več – pobratim na življenje in smrt« – vzljubi našo vas in njene ljudi. Vzljubi do smrti. »Joj, in so mu ponujali tam spodaj v prestolnici najlepše službe in časti: kar izbiral bi bil!« piše Ivo Šorli. »On pa je jih skoraj začudeno gledal, s svojimi tihimi, velikimi, rjavimi očmi, skomignil in se – po vseh velikih mestih in širokih poteh – vrnil tja, v svoj siromašni čičevski Podgrad!«
Pisal je, da se vrne … »in ko je prišel, so ga sprejeli kakor kralja, ki se 'vrača iz pregnanstva', mi je sporočil.« Potem pa nenadoma tako kruta smrt. »Če bo kdaj nesrečna Istra smela počastiti svoje najboljše,« piše Ivo Šorli, »nemega junaka in mučenika Toma Šorlija ne bo smela pozabiti!«
Predlani, ob 100. obletnici smrti, je Tomo Šorli, pokopan v sosednji Hrušici, dobil v središču Podgrada spominsko ploščo.
***
Spomin je pomemben. Spomin je ključen. Spomin ima ključ do najpomembnejšega, do bistvenega. Na Hribu svobode moramo ustaviti korak. Se spomniti, kaj je svoboda. Se ob tigrovskem spomeniku zraven spomniti naših junakov. Trmasto ponavljam: umrli so za nas – ne smemo jih izdati!
Jutri z nasmehi na obrazih in s poezijo na ustnicah zakorakajmo na prenovljeno Kettejevo spominsko pot. Čestitam vam zanjo! Pa nikar ne bodite otožni – res je, na Premu rojeni pesnik je v ljubljanski Cukrarni umrl rosno mlad, res je, a pustil nam je ogromno. Dokler ne bodo žuborele samo bistrške vode, ampak bodo žuboreli tudi njegovi verzi, bo pesnikovo življenje osmišljeno.
Pa ne nasedajte mitu o žalostnem pesniku, tako žalostnem, da človeka lahko samo zamori. Kje pa! Njegov tovariš in literarni sopotnik Ivan Cankar je pokojnega Dragotina Ketteja lepo opisal bratrancu Izidorju Cankarju v intervjuju v nizu Obiski. Tako nam iz leta 1911 sporoča Ivan Cankar:
»Nobenega nimam tako jasno v spominu kakor Ketteja. Tisti portret v zbirki mu ni prav nič podoben. V obraz je bil lep fant, v život čokat in v hoji racàv. V svojem stremljenju in mišljenju je bil med vso svojo družbo najgloblji in najvišji. Njegov duševni razvoj je bil tako nagel, krepak in naturen, kakor drugega nobenega. Zadnjič mi je rekel Gregorka, najin prijatelj: 'Rajši bi bil ti umrl!' Gregorka je bil grob, ampak prav je imel. Kette je bil vsaj na lice zmerom vesel, poln dovtipov in prijetnih hudobij.«
Živi in živahni so tudi spomini na Ivana Cankarja. Nekega dne si boste morali vzeti pet minut, dragi moji Bistrčani in še posebej vi iz Trnov'ga, vzeti si boste morali pet minut in mi povedati, kdo je bil Milan Zajc.
Našel sem ga v knjigi, ki sem si jo najprej izposodil tu, v Knjižnici Makse Samsa. V knjigi, ki ostaja ena mojih ljubših: Obiski pri Ivanu Cankarju, leta 1969 izdana pri mariborskih Obzorjih. V njej Janko Omahen opisuje, kako je s še dvema sošolcema in prijateljema leta 1913 začel obiskovati Ivana Cankarja na Rožniku. Tedaj že slavni pisatelj, zvezdnik svoje dobe, je rad sprejemal mladino, se družil z njo. Redno so ga obiskovali trije – poleg avtorja knjige še Janko Drnovšek iz Hrastnika in Milan Zajc. Janko Omahen ga opiše: Milan Zajc, »doma iz Trnovega pri Ilirski Bistrici, slok, bister fant pokončne drže, z malo postrani posajenim klobukom, je bil tiste sorte dijak, ki se je zavedal, da nosi vse svoje znanje vedno s seboj. Učne knjige so mu bile balast, zlasti kadar jih je bilo treba nositi v šolo. Zoprno mu je bilo, zato je jemal s seboj le posamezne iztrgane liste.« In tako naprej, opis je predolg za tole priložnost. Je pa avtor v knjigo vključil tudi poznejše pismo, v katerem že zreli Milan Zajc priznava, da doma, v Trnovem pri Ilirski Bistrici, večkrat razmišlja o tistih davnih, pa tako lepih in koristnih srečanjih s Cankarjem: »Vedno se mi je zdelo, da se je Cankar ravno pred nami tremi pokazal precej drugačen kot pred večino drugih ljudi. Vedno sem imel vtis, da se je edino pred nami tremi iz vsega srca sprostil, ker je v nas videl mlade idealne fante, ki so ga imeli radi, ga občudovali brez predsodka starejših ljudi, ga spoštovali brezpogojno takega, kakršen je bil. Gotovo se je zavedal, da se mu pred nami tudi v kakem nerodnem položaju ni treba ničesar bati. Zato je toliko in tako odkrito in sproščeno govoril z nami kot najbrže z nikomer drugim.«
Ne samo Milan Zajc, Cankarja je v skupini deklet – licejk – na Rožniku obiskovala tudi Reza Stenovic. Šele pozneje, ko se je že poročila z Milanom Zajcem in sta skupaj zaživela v Trnovem pri Ilirski Bistrici, sta ugotovila, da sta nekoč zdavnaj pravzaprav že bila skupaj, ne da bi tedaj to vedela – da, v družbi Ivana Cankarja na Rožniku!
Vidite, dragi moji, marsikaj se začne tu, pri nas, in marsikaj se tu, pri nas, sklene v krog.
Naj tega nocoj tukaj sklenem z zahvalo … in s tistim, kar skrbno varujem in negujem kot svojo prvo, središčno, srčno kulturo – s pozdravom v našem, nograjskem narečju:
Boh, ljudi muoji!
___
Andraž Gombač, Dom na Vidmu, Ilirska Bistrica, 7. februarja 2025
Posnetek prireditve si lahko ogledate tukaj.
Foto: Foto atelje Maraž
