Člani ilirsko-bistriškega neformalnega združenja Vandrovčki, katerega namen je svojim članom omogočiti udeležbo na izletih, druženjih ter spoznavanje različnih dežel in njihovih posebnosti, smo se tokrat odpravili na jesenski izlet. Turistična agencija Astra iz Jelšan nam običajno pripravi več predlogov za potovanja, ki bi jih lahko izvedli v jesenskem času. Tokrat smo že v juliju prejeli predlog, da bi si ogledali del Slovaške in Češke.
Naša voznika sta bila prijazna in predvsem zanesljiva, turistični vodnik pa gospod Rok Jarc. Izleta se je udeležilo kar trideset popotnikov. Program je obetal bogata doživetja v dveh slovanskih državah. Večino udeležencev je vodila radovednost, kakšna je danes družbena ureditev v teh nekoč komunističnih državah. Zavedali smo se tudi, da imata obe državi bogato in skrbno varovano kulturno dediščino, ki je v marsičem lahko za zgled.
Avtobus je krenil v soboto, 4. oktobra, zgodaj zjutraj iz Kopra, potnike pa je pobiral v Podgradu, Ilirski Bistrici, Postojni in Ljubljani. Kot običajno se držimo reka »rana ura je zlata ura«, saj nas je prvi dan čakala precej dolga pot – od Ilirske Bistrice do Bratislave je približno 600 kilometrov.
Prvi dan: Ilirska Bistrica - Bratislava
Prvi dan smo krenili na pot proti Slovaški. Tako voznika kot vodič so nam zagotovili, da bo dovolj vmesnih postankov in da vožnja ne bo prenaporna. Obljubo so v celoti izpolnili, le kmalu smo naleteli na prvo oviro – avtocesta od Celja do Slovenskih Konjic je bila zaprta. Pot smo zato nadaljevali po stari cesti skozi Vojnik in Frankolovo do Slovenskih Konjic, kjer smo se znova vključili na avtocesto in nadaljevali vožnjo proti Avstriji oziroma Dunaju. Vmes smo se večkrat ustavili na avtocestnih počivališčih; na enem od njih smo imeli tudi daljši postanek za kosilo.
Po odmoru smo nadaljevali pot proti Dunajskemu Novemu mestu, kjer smo zapustili avtocesto in se usmerili proti Gradiščanski. Vožnja po deželnih in lokalnih cestah nam je omogočila, da smo spoznali del te pokrajine, kjer živi hrvaška manjšina – dokaz za to so dvojezični napisi krajevnih tabel v nemščini in hrvaščini. Vasi so lepo urejene, zaznamuje jih panonski tip pozidave, ki ga tamkajšnji prebivalci še vedno ohranjajo. Kmalu smo prečkali reko Donavo in srečno prispeli v Bratislavo. Najprej smo se sprehodili do bratislavskega gradu, ki mogočno dominira nad mestom.
Pogled na Bratislavski grad
Gre za masivno pravokotno zgradbo s štirimi stolpi, postavljeno na osamljenem kamnitem hribu Malih Karpatov neposredno nad reko Donavo v središču Bratislave. Zaradi svoje lege in velikosti je grad že stoletja osrednji simbol mesta. V njem domuje tudi Slovaški narodni muzej, v tretjem nadstropju pa smo si ogledali zanimivo razstavo, posvečeno slovenskemu arhitektu Jožetu Plečniku. Odprtje razstave so le nekaj dni prej zaznamovali predsedniki Avstrije, Češke, Slovaške in predsednica Republike Slovenije.
Plakat – vabilo na Plečnikovo razstavo
V bližini gradu smo si ogledali še monumentalni spomenik padlim v 2. svetovni vojni – Slavin. Zatem smo se sprehodili po slikovitem srednjeveškem mestnem jedru in si ogledali glavni trg s srednjeveškim obzidjem, Mihaelov stolp, stolnico sv. Martina, Mozartovo palačo ter druge znamenitosti v središču mesta.
Pogled iz grajskega stolpa na reko Donavo
Panoramski pogled na mesto Bratislava
Dan smo zaključili s prevozom do hotela, kjer smo se namestili, nato pa je sledila večerja v znanem mestnem gostišču, za katerega pravijo, da kdor ga ni obiskal, v Bratislavi še ni bil.
Drugi dan: Bratislava - Velehrad - Brno - Praga
Po dobrem hotelskem zajtrku smo se odpravili na pot iz Slovaške na Češko, oziroma na Moravsko, in sicer na ogled Velehrada (slov. Veligrad), božjepotnega središča Moravske z baziliko Marijinega vnebovzetja ter sv. Cirila in Metoda. Gre za eno najpomembnejših romarskih krajev na Moravskem, katerega zgodovina sega več kot 800 let nazaj.
Prvih dvanajst cistercijanskih menihov je prišlo v dolino potoka Salaška, da bi nedaleč od vasi Veligrad (danes Staré Město) zgradili svoj samostan. Ustanovitelja samostana sta bila Přemysl Otakar I., češki kralj, in Vladislav Jindřich, moravski mejni grof, s sodelovanjem Roberta, olomouškega škofa. To daje Velehradu prav posebno, skoraj kraljevsko veličino, ki jo obiskovalec še danes občuti ob pogledu na veličastno baziliko in bogato zgodovino tega svetega kraja. Velehrad je, kot že omenjeno, eno najpomembnejših verskih središč na Češkem in tesno povezan z delovanjem svetih bratov Cirila in Metoda, ki sta v 9. stoletju širila krščanstvo med Slovani ter postavila temelje slovanske pisave in bogoslužja.
V središču naselja stoji ta mogočna bazilika Marijinega vnebovzetja in sv. Cirila in Metoda, zgrajena v baročnem slogu na mestu nekdanjega cistercijanskega samostana. S svojo bogato notranjostjo in mirnim vzdušjem nas je navdušila ter spodbudila k trenutku tišine in zbranosti.
Velehrad danes ostaja simbol slovanske povezanosti in duhovnosti, kamor romarji prihajajo z vse Evrope. Njegovo poslanstvo je biti stičišče narodov ter vzhodnega in zahodnega krščanstva. Pomen Velehrada je poudaril tudi papež Janez Pavel II., ki je leta 1980 razglasil sv. Cirila in Metoda za skupna zavetnika Evrope, Velehrad pa je bil prvi kraj, ki ga je obiskal po padcu komunizma leta 1990. Ker je bila nedelja, smo opazili veliko število obiskovalcev, zlasti pri sveti maši. Tudi mi smo odšli z lepimi vtisi in občutkom spoštovanja do tega svetega kraja. Celoten kompleks svetišča je izredno lepo obnovljen in vzdrževan – tako stavbe kot tudi okolica pričajo o skrbi, s katero domačini ohranjajo pomen tega svetega prostora.
Udeleženci izleta pred vhodom v pomembno romarsko središče Moravske – Velehrad
Pot smo nadaljevali proti Brnu, drugemu največjemu mestu na Češkem. Ob prihodu smo si ogledali staro mestno jedro s staro mestno hišo, elegantnim glavnim trgom in palačo Štirih velikanov. Sprehodili smo se tudi po Zeljnem trgu ter se odpravili do mogočne katedrale sv. Petra in Pavla. V času ogleda katedrale je v njej potekal glasbeni koncert. Po ogledu je sledilo nekaj prostega časa za prigrizek ali kosilo, kavico ter samostojne oglede mesta. Nato smo se odpravili proti Pragi, kjer smo se nastanili v hotelu, imeli večerjo in prenočili.
Tretji dan: ogled Prage
Po zajtrku je sledil celodnevni ogled češke prestolnice Prage, mesta z izjemno bogato zgodovino, umetnostjo in arhitekturo, ki jo upravičeno imenujejo tudi zlato mesto ali mesto stotih zvonikov. Najprej smo se odpravili na Hradčane, staro grajsko četrt z mnogimi zgodovinsko pomembnimi palačami in cerkvami. Sprehodili smo se mimo zakladnice Lorete do mogočne Praške graščine, največjega grajskega kompleksa na svetu. V njenem osrčju smo občudovali katedralo svetega Vida, Vaclava in Vojteha, najveličastnejšo cerkev na Češkem ter simbol češke duhovnosti in državnosti. Ustavili smo se tudi na znameniti Zlati ulički, znani po drobnih hišicah, številnih trgovinicah s spominki, ličnih butičnih prodajalnah in prijetnih kavarnah.
Vhod v Praški grad
Menjava častne straže na Praškem gradu
Udeleženci izleta na trgu pred katedralo svetega Vida, Vaclava in Vojteha
Z grajskega hriba smo se po stopnišču spustili v mesto proti reki Vltavi ter pot nadaljevali skozi Malo stran do znamenitega Karlovega mostu, enega najlepših kamnitih mostov na svetu, ki ga krasijo številni baročni kipi svetnikov. Tam smo si privoščili nekaj prostega časa za kosilo v bližnjih lokalih – češke jedi so se izkazale za okusne in cenovno zelo dostopne.
Karlov most
Po prijetnem postanku smo prečkali Karlov most in se sprehodili do Staromestnega trga, srca stare Prage. Tu smo si ogledali staro mestno hišo z znamenito astronomsko uro, ob kateri smo ujeli mimohod apostolov. Spoznali smo tudi del zgodovine Karlove univerze, ustanovljene že leta 1348, najstarejše univerze v srednji Evropi.
Nekateri udeleženci so si nato ogledali še Václavski trg, enega najznamenitejših praških trgov in osrednje središče novega dela mesta. Trg, obdan z veličastnimi secesijskimi in modernimi zgradbami, je bil v zgodovini večkrat prizorišče pomembnih dogodkov češkega naroda. Prav tu so se leta 1968 zbrale množice med praško pomladjo, obdobjem politične liberalizacije, ki ga je tragično prekinila sovjetska invazija. Na istem mestu so se novembra 1989 odvijali tudi množični protesti, ki so vodili do žametne revolucije in padca komunističnega režima. Danes je Václavski trg živahno mestno središče, polno trgovin, kavarn in hotelov, nad njim pa se dviga kip svetega Vaclava, zavetnika češkega naroda, pred mogočno stavbo Narodnega muzeja.
V poznem popoldnevu smo se vrnili v hotel, da smo se nekoliko osvežili in pripravili na nepozaben zaključek dneva – večerno plovbo po reki Vltavi z večerjo in čudovitimi pogledi na razsvetljeno mesto. Praga ponoči razkrije svoj pravljični obraz, zato so bili vtisi nepozabni. Dan smo sklenili s povratkom v hotel in nočitvijo.
Pogled na Karlov most iz vožnje z ladjo po Vltavi
Četrti dan – Češki Krumlov in povratek domov
Po dobrem zajtrku smo se poslovili od Prage in se odpravili proti jugu Češke, v srednjeveško mesto Češki Krumlov, ki ga mnogi imenujejo kar biser južne Češke. Mesto, uvrščeno na UNESCO-ov seznam svetovne kulturne dediščine, leži v slikovitem ovinku reke Vltave, nad katero se mogočno dviga grad Krumlov, eden največjih grajskih kompleksov v Evropi zunaj Prage.
Pogled na grajski kompleks – Češki Kumlov
Udeleženci smo se najprej povzpeli do grajskega dvorišča, od koder se razprostira čudovit razgled na celotno mesto in okoliško pokrajino. Ogledali smo si nekatere dele gradu. Grad, ki se je skozi stoletja razvijal pod vplivom plemiških rodbin Rosenberg, Eggenberg in Schwarzenberg, danes navdušuje s svojo arhitekturno raznolikostjo – od gotskih in renesančnih do baročnih elementov.
Po ogledu gradu smo se počasi spustili v mesto. Uživali smo v sproščenem sprehodu ob reki ali posedeli ob kavici in lokalnih specialitetah. Mesto s svojim pravljičnim videzom resnično spominja na miniaturno različico Prage in je eno tistih krajev, ki obiskovalcu ostanejo v trajnem spominu. Mesto nas je že ob prihodu takoj očaralo, staro mestno jedro s svojimi ozkimi, s tlakovci tlakovanimi ulicami, barvitimi pročelji renesančnih in baročnih hiš ter številnimi galerijami, starinarnicami in prijetnimi kavarnami. Sprehodili smo se skozi te mestne ulice, polne živahnega utripa, do glavnega trga, od koder se odpira čudovit razgled na grad in rečni ovinek. Ob napovedanem času odhoda, smo od voditelja zavedeli, da je prišlo do napake na avtobusu in da čakata šoferja servis. To je bil vzrok za to, da smo preživeli v tem mestecu – turističnem biseru, vse do sedemnajste ure popoldan. Ja, uživali smo v sprehodih, ob posedanju po čudovito urejenih kavarnicah in ogledih tako trgovinic, galerij in starinarnic.
Po podaljšanem odmoru v tem mestecu – ob res prijetnem popoldnevu, smo nadaljevali pot proti avstrijski meji, kjer smo imeli postanek za večerjo in kratek oddih v Linzu. Nato je sledila vožnja skozi avstrijsko pokrajino proti Sloveniji. Po večurni, a udobni vožnji smo v poznih večernih urah oz. jutranjih urah prispeli domov, polni čudovitih vtisov, spominov in lepih doživetij s potovanja po dveh slovanskih državah – Slovaški in Češki.
Zaključek
Potovanje je bilo po svoje precej naporno, predvsem zaradi dolgih voženj, a utrujenost je kmalu pozabljena – ostali so le lepi vtisi in številni nepozabni spomini. Res smo veliko videli in izvedeli o obeh državah, ki smo jih obiskali. Ugotovili smo, da sta Češka in Slovaška razmeroma hitro zabrisali sledi nekdanjih komunističnih totalitarnih režimov. Danes obe državi sodita med sodobne, visoko razvite evropske države, ki privabljata delovno silo z vseh koncev sveta.
Tako smo v eni izmed praških gostiln spoznali prijaznega natakarja s Kosova, v drugi pa kavarnarja iz Makedonije, ki nam je postregel z iskrenim nasmehom in zanimivimi zgodbami. V prijetnem lokalu nas je razveselil še mlad, olikan natakar, ki je takoj prepoznal, da smo Slovenci, in nas nagovoril kar v slovenščini – izkazalo se je, da ima dekle iz Slovenije. Takšni trenutki so dajali potovanju človeško toplino in občutek povezanosti med narodi.
Izvedeli smo tudi, da je Češka prava turistična velesila, kar smo lahko potrdili na vsakem koraku. V dneh, ko smo se mudili tam, so bile ulice in znamenitosti preplavljene z obiskovalci, predvsem z vzhodnoazijskimi turisti, kar daje mestom še dodatno mednarodno živahnost.
Prijetno nas je presenetilo, da v obeh državah posvečajo izjemno skrb obnovi kulturne dediščine in urejenosti okolja. Vsa mesta, ki smo jih obiskali, so bila čista, vzdrževana in arhitekturno lepo urejena. Enako velja za hotele, restavracije in druge turistične objekte. Skrb za estetsko podobo okolja se kaže tudi v sodobni arhitekturi in skrbno oblikovani notranji opremi lokalov, kar daje občutek urejenosti in blaginje.
Opazili smo tudi, da sta obe državi industrijsko močno razviti, kar izhaja že iz časa Avstro-Ogrske monarhije, ko sta imeli pomembno vlogo v industrijskem razvoju imperija. Danes je stopnja urbanizacije zelo visoka, a podeželje ni zapuščeno – nasprotno, v vaseh je videti veliko delovnih mest in urejenih kmetijskih posestev. Nobenih zapuščenih ali neobdelanih površin nismo zasledili; marsikje gradijo nove hleve, skladišča in gospodarska poslopja. Le tu in tam se še vidijo ostanki nekdanjih kolektivnih kmetijskih objektov, a večinoma so zamenjani s sodobnimi.
Zdi se, da sta Češka in Slovaška uspešno izvedli kmetijsko reformo po spremembi družbenega sistema v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, kar je pripomoglo k današnji vitalnosti podeželja.
Poleg tega obe državi v zadnjih desetletjih ogromno vlagata v infrastrukturo – prepredeni sta s sodobnimi avtocestami in železnicami. Videti je, da so znali svoje države pripeljati v Evropo v najboljšem pomenu besede in da si prizadevajo biti enakopravni evropski partnerji. Na marsikaterem področju bi jih lahko tudi Slovenija vzela za zgled.
Naše potovanje je bilo tako ne le prijetna izkušnja, temveč tudi prava strokovna ekskurzija, polna zanimivih opažanj, primerjav in novih spoznanj.
Iskrena hvala turistični agenciji Astra za odlično organizacijo, turističnemu vodniku Roku za strokovno vodenje in zanimive razlage ter šoferjema podjetja Nomago za varno in zanesljivo vožnjo.
Bili smo zelo disciplinirana in prijetna skupina, ki je dokazala, da se z dobrim vzdušjem daleč pride. Upamo, da se spomladi znova podamo na novo vandranje – z enako mero radovednosti, dobre volje in prijateljstva.
Besedilo: Anton Prosen
Foto: Branko Glazar
