Dr. Anton Prosen, doma iz Jasena, sicer živi v Ljubljani, je 29. januarja v Knjižnici Makse Samsa Ilirska Bistrica v pogovoru z direktorico Damijano Hrabar predstavil svojo knjigo, avtobiografijo Po klancu navzgor. To je bil tudi dogodek, na katerem smo številni radovedni udeleženci pravzaprav prvič zares in vsaj v grobem spoznali življenjsko pot našega sopotnika, častnega občana Občine Ilirska Bistrica od leta 2016.
Izid knjige, je komentiral avtor, je za marsikoga presenečenje, zanj osebno pa je bil velik izziv. Izbrani knjižni naslov je metafora za njegovo pot od otroštva v skromnih življenjskih pogojih in skozi osebnostno in profesionalno rast do visokošolskega predavatelja, prejemnika akademskega doktorskega naziva in najvišjega priznanja v svoji, gradbeniški stroki.
Dr. Anton Prosen je povedal, da je knjiga nastala v štirih mesecih. Spoznal je, da je bilo pisanje knjige zanj najboljša terapija za spomin (»Filmčki so se kar vrteli.«), branje raznovrstne literature pa vložek v potrebni besedni zaklad. Domačine bodo k branju vlekle zgodbe o dogodkih in osebnostih, ki jih je srečeval v domačem kraju zlasti v prvih, mladih letih, ko biografija še ni ubrala linearne poti naravnost navzgor. Prav zaradi tega si je še pred kariero profesorja in strokovnjaka na področju geodetskega inženirstva in prostorskega planiranja nabral obilo praktičnih in življenjskih izkušenj.
Po maturi leta 1965 na Srednji gradbeno tehniški šoli, geodetski odsek v Ljubljani, je namreč zamudil rok za vpis na fakulteto, se zato zaposlil »na občini«, postal predsednik tedanje mladinske organizacije, bil pobudnik ustanovitve MKNŽ, odkril spomenik Nadi Žagar. Zaradi svojih risarskih spretnosti, ki jih je pri »Tončku z občine« opazil Viljem Kindler, je takorekoč kot Kindlerjev pomočnik pri njegovem publicističnem delu prerisoval Valvasorjeve gradove, spremljal pa ga je tudi v Volčji Potok po nakupih sadik za bodoči park.
Po študiju na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo na ljubljanski univerzi se vrnil v Ilirsko Bistrico in se zaposlil kot načelnik geodetske uprave. Po štirih letih pa se je iz nespodbudnega okolja preselil v Novo Gorico na mesto šefa oddelka za urbanizem, ter se vpisal na podiplomski študij. Šele v svojih poznih tridesetih letih je prestopil na univerzo, se angažiral tudi v strokovni publicistiki (npr. bil je urednik Geodetskega vestnika) in bil eden izmed začetnikov uveljavljanja koncepta trajnosti v Sloveniji. Temu delu življenja je posvečeno osmo poglavje z naslovom 1983 in naprej, poglavje, ki govori o tem, »kako narediš kariero brez strica v ozadju, čisto sam s svojim delom,« kot je v knjižnici poudaril avtor knjige.
Antonu Prosenu so zelo pomembne vrednote, kot so izobrazba, delavnost, vztrajnost: »Osebnostni trik, zato da lahko prehodiš najbolj strmi klanec, je nauk, da tistega, ki se najbolj bojiš, tisto tudi naredi,« je svetoval Anton Prosen in knjigo povzel v stavku: »To je osebna izpoved, ki jo začutiš in jo napišeš. Piše se za svojo dušo. Je kronika časa, ki sem ga živel. Pokazal sem mlajši generaciji, da se čevelj brez muje ne obuje. Pri tem se zgledujmo po preteklosti, ne da bi jo posnemali.«
Knjiga je že dosegljiva v Papirnici Kakež, prihodnji teden bo tudi v TIC Ilirska Bistrica, naprodaj pa je seveda tudi v vseh bolje založenih knjigarnah Mladinske knjige, DZS, na spletni strani Primus.si in v knjigarni Primus v Ljubljani.
