»Margarjtina« je vaški praznik v Novokračinah, ki traja ves teden, vključujoč vikend okoli 20. julija, ko goduje sveta Marjeta Antiohijska, zavetnica devic, dojilj, deklet, porodnic in žena, tudi kmetov, beguncev in po krivo obtoženih.
V novokrajski cerkvi svetega Jožefa se kip svete Marjete ali Margarete nahaja na levi strani. Upodobljena je s križem ob sebi, kar je njena značilnost, saj legenda pravi, da se za nobeno ceno ni hotela odreči krščanski veri. Odraščala je namreč v poganskem svetu, a jo je dojilja, ki je skrbela zanjo po zgodnji materini smrti, vzgojila v krščanskem duhu. Bila je zelo lepa, a ker se ni hotela odreči krščanstvu, so jo na najrazličnejše načine mučili: od bičanja, trganja mesa z živega telesa, do žganja z ognjem. Pri tem je prihajalo do številnih čudežev, njene rane so se namreč vselej čez noč zacelile. Pobegnila naj bi celo satanu, ki jo je v obliki zmaja hotel požreti. Končno so jo obglavili okoli leta 307, v času rimskega cesarja Dioklecijana, za svetnico pa jo je razglasil papež Gelazij I., leta 494.
Njeno praznovanje v Novokračinah traja celoten vikend, nadaljuje pa se še s ponedeljkovim pečenjem odojka in se zaključi s torkovo pašto za celo vas. Če je Margaretin vikend namenjen bolj zabavi za mlade, nedelja za obiske sorodnikov in prijateljev, pa sta ponedeljek in torek po shodu namenjena izključno druženju vaščanov. Takrat se na vasi zbere staro in mlado, družijo se vse generacije Novokrajcev.
Osrednji del knjige predstavljajo družinska drevesa s podatki iz arhivov in pogovorov z domačini
Letošnja »Margarjtina« se je pričela s predstavitvijo knjige o Novokračinah, Dolina ljubavi – Od tu smo doma, avtorja Ivana Simčiča. Osrednji del knjige zajema rodoslovna drevesa novokrajskih družin, domačij, tudi že izumrlih hiš. Avtor je podatke, zbrane v knjigi, nabiral v arhivih, predvsem v župnijskih in v škofijskem, pomemben in neprecenljiv vir podatkov pa je bilo ustno izročilo, predvsem pogovori s starejšimi prebivalci vasi, ki so nesebično odstopili tudi zajetno fotografsko gradivo.
Reprodukcij starih fotografij v knjigi res ni malo. Fotografije pričajo o življenju v vasi v zadnjih stotih letih. Na najstarejših fotografijah, ko je bil fotoaparat redkost, se pojavljajo domačini največkrat v vojaških uniformah ali na porokah, nekoliko mlajše slike nam že razkrivajo razna vaška opravila, kot so košnja trave, luščenje fižola ali koline, pogoste so tudi fotografije najrazličnejših družinskih proslavljanj (poroke, rojstni dnevi, obhajila in birme) na najnovejših slikah, ko je fotoaparat postal nekaj vsakdanjega, pa najdemo praktično vse.
Novokračine ležijo v zaprti, slepi dolini in so precej izolirane od ostalega sveta. V starih časih, kot bi dejali nekoč, so bile prometne poti slabe, pa tudi v nekoliko novejših časih, v dobi televizije, slovenski signal dolgo časa ni dosegel Novokračin, telefonskih povezav s svetom v »Dolini ljubavi« tudi ni bilo, in tudi pri signalu mobilne telefonije ter internetu so bili Novokrajci med zadnjimi. Vse to je za kraj sicer pomenilo coklo v razvoju, po drugi strani pa je prav ta odrezanost od sveta razlog, da so Novokrajci ohranili svoj jezik in navade, ki jim še danes dajejo samosvoje značilnosti in posebnosti. O posebnostih novokrajskega narečja smo se lahko prepričali na predstavitvi knjige, ko so nam najmlajši prebivalci vasi prebirali izseke iz knjige, ki pa so jih sami »prevedli« iz knjižne slovenščine v novokrajsko narečje.
Tudi o vaških znamenitostih
Avtor se v knjigi dotakne tudi glavnih vaških znamenitosti. Mednje zagotovo sodita novokrajska jama in bližnji hrib Sveta Katarina, na katerem stojijo ostanki prazgodovinskega gradišča. Da se Novokrajci radi družijo, dokazuje vsakoletna fešta na Sveti Katarini konec maja, združena z verskim obredom. To je postalo tradicija potem, ko so na hribu na temeljih nekdanje cerkvice postavili najprej velik lesen križ maja 1994. leta, nato pa kapelico Sv. Katarine leta 2006 po načrtu domačega arhitekta Nika Kalčiča. V kapelico so vrnili tudi kip svete Katarine, ki se je od leta 1780, ko je bila cerkvica na Sveti Katarini opuščena, hranil v novokrajski cerkvi svetega Jožefa. Na vhodu v novokrajsko cerkev še danes stoji poškodovani Kristus, ki je bil na križu, ki je do konca druge svetovne vojne stal na Sv. Katarini in je bil najverjetneje poškodovan leta 1945, ko so na tem hribu nad Novokračinami divjali zaključni boji.
Veliko prebivalcev vasi se je v preteklosti s trebuhom za kruhom odselilo v bližnje in bolj oddaljene kraje. Dolg seznam izseljencev, ki ga najdemo v knjigi, nas opominja na to, da se v »dolini ljubavi« nista vedno cedila med in mleko. Nekateri so odšli v bližnja večja, predvsem industrijska središča, na primer na Reko, na slovensko Obalo, v Ljubljano ali pa vsaj v Ilirsko Bistrico, drugi so šli malo dlje po Italiji, ni pa jih bilo malo, ki so svojo srečo iskali tam daleč čez eno ali drugo lužo. Število prebivalcev se je tako drastično zmanjševalo. V prvi polovici 20. stoletja je v vasi živelo več kot 400 ljudi, največ prav ob koncu druge svetovne vojne 1945. leta, ko je v Novokračinah prebivalo 431 ljudi. Danes jih je po uradnih podatkih le še 171.
Vas veseljakov
Novokrajci so širom naokoli, po vsej ilirskobistriški občini in čez mejo po Kastavščini vse do Reke in Opatije znani kot veseljaki. O tem pričajo tudi v tej knjigi objavljene fotografije, nastale ob raznih prilikah: ob čisto zasebnih družinskih praznovanjih in porokah, slike z Margarjtin, posebno mesto pa zavzemajo slike s pustnega časa. V Novokračinah sicer ni nobenih etnoloških pustnih mask, se je pa v vasi od nekdaj »šjmalu«.
Da se Novokrajci ne družijo le ob zabavah ampak tudi ob drugih družbeno koristnih prilikah, so dokazali večkrat. Od nekdaj so se družili pri skupnih vaških opravilih, kot so košnja trave, pospravilo sena ali druga dela na polju (tudi te fotografije najdemo v knjigi). Že takoj po drugi svetovni vojni so se družno z lastnimi rokami lotili gradnje Zadružnega doma, ki je bil odprt leta 1947. V njem je bila dolga leta vaška trgovina, nekdaj pa tudi šola in celo kino. Pozneje so bila v domu tudi stanovanja, danes pa v njegovih prostorih domuje krajevna skupnost. V neposredni bližini doma so leta 1964 odkrili spomenik padlim borcem in žrtvam fašističnega terorja. V 50-tih letih prejšnjega stoletja so Novokrajci sami zgradili vodovod, dosti pozneje, šele v 80-tih letih pa so dobili prvo asfaltno povezavo z Rupo. Da je šel asfalt najprej proti Hrvaški ni naključje, saj je bila večina delovno aktivnih prebivalcev zaposlena v podjetjih na Reki, predvsem v reški luki in ladjedelnici 3. maj.
Zbrati fotografski material 97 hišnih imen in narediti prav toliko rodoslovnih dreves, je izjemno delo, ki je od avtorja knjige, Ivana Simčiča, zahtevalo veliko vztrajnosti in natančnosti. Potrebno je bilo zagotovo ogromno obiskov in pogovorov z domačini, veliko brskanja po starih časopisih in arhivih, na koncu pa vse to spraviti v celoto, ki jo imamo danes pred sabo. Predstavitev knjige so z glasbo popestrili muzikanti povezani z Dolino ljubavi, potomci novokrajskih izseljencev, ki živijo na Reki.
Igor Štemberger
Posnetek prireditve TV Galeja si lahko ogledate tukaj.
