Člani odbora za varstvo kulturne dediščine, ki deluje na UNESCO Biosfernem območju Škocjanske jame, smo letos v soorganizaciji ZVKDS, OE Nova Gorica, TKŠD Urbanščica in KETŠD Alojzija Mihelčiča Harije organizirali že sedmi dediščinski pohod ob velikem šmarnu. Vsakoletni dogodek je priložnost za spoznavanje dediščine sakralnih objektov ter njihovo vpetost v lokalno okolje, pa tudi ostale kulturne in naravne zanimivosti ob poti.
Na letošnji dediščinski pohod oz. romanje smo se podali v soboto, 15. 8. 2026. S potjo smo začeli na Premu, kjer so nas s kavo, piškoti in sadjem sprejele vaščanke. Lokalna turistična vodnica Jerica Sterle nam je odprla in razkazala cerkev sv. Helene, ki stoji na vzpetini zahodno od vasi Prem in od koder se odpira razgled daleč na okoliške vasi in hribe. Sedanja cerkev je bila zgrajena v 19. stoletju na temeljih starejše cerkve iz 17. stoletja, od katere pa se je ohranilo zgolj nekaj opreme. Notranjost cerkve je prostorna in bogato okrašena med drugim s poslikavami Toneta Kralja iz leta 1921, ki veljajo za slikarjevo prvo monumentalno delo na tem območju in predstavljajo enega vrhuncev njegove umetnosti. Gospa Jerica nam je zaupala, da je cerkev dolga leta propadala in da so jo v preteklih 40-ih letih krasili zidarski odri. V današnji podobi jo lahko občudujemo šele zadnja tri leta.
Polni vtisov krasnih poslikav in razgledov smo se s Prema po Kettejevi literarni poti spustili do vasice Smrje. V središču vasi stoji z obzidjem obdana cerkev sv. Janeza Krstnika iz 17. stoletja. Posebna zanimivost cerkve je v začetku 19. stoletja sezidan zvonik, ki ima prav posebno obliko strehe odprte kupole iz osmih reber, ki so sklesani iz flišnega peščenjaka. Zvonikov s sorodno obliko strehe je na Primorskem zgolj pet, poleg tega iz Smrij, še tisti na Pregarjah, v Slivju, Volčjem Gradu in Črnem Kalu. Domačin Bojan Samsa nam je povedal, da cerkev predstavlja središče vaškega življenja. Ob njej se zbirajo vaščani, tam sestankujejo in praznujejo shod. Na praznik cerkvenega zavetnika 24. 6., se pleše na cesti pred cerkvijo, poje v cerkvi, pred in za njo, cerkveno obzidje pa na ta dan služi kot priročna miza za pogostitev.
Pot smo nadaljevali proti Zarečju s postankom pri Novakovi domačiji, kjer nas je sprejel Ivan Dolgan, nam povedal par besed o sami domačiji ter nas povabil k ogledu ohranjene črne kuhinje in mlina. Skozi prijetno hladno brkinsko dolino Posrtvi s statusom naravne vrednote, smo pripešačili do Zarečja s cerkvijo sv. Fabijana in Boštjana. Cerkev je bila zgrajena leta 1641 z zvonikom na preslico, leta 1884 pa so slednjega nadomestili z novim. Zarečan Tonjo Janežič nam je zaupal zgodbo o zamenjavi zvonika. Zgodba pravi, da je v času pod Italijo, leta 1936, na vrh zvonika sam postavil križ eden od domačinov. V zameno za izvedbo dela, je naročil dva litra šnopca. Žganje je spil na dah, se po lestvi s križem težkim 36 kg povzpel na vrh zvonika in z eno potezo pritrdil križ. Na veselje vseh se je, kljub popitemu alkoholu, varno vrnil na trdna tla. Obenem nam je gospod Tonjo povedal zgodbo kako so Zarečani dobili dva shoda, ki so jo starejši vaščani pripovedovali ob ognjišču in jo je slišal kot otrok. Oba zavetnika cerkve praznujeta 20. januarja in takrat so mrzlim zimam primerno okrnjeno praznovali shod. Zato so si na pobudo enega od Janežičev Zarečani pri dekanu sprosili nov datum drugo nedeljo v mesecu maju. Tako še danes praznujejo dva shoda.
Iz Zarečja smo se preko osončenih polj odpravili proti Harijam. Ob prihodu v vas smo naredili kratek ovinek do lokacije, kjer je nekoč stala rojstna hiša harijskega skladatelja Alojzija Mihelčiča, po katerem se imenuje tudi vaško društvo, nato pa se z veseljem posedli v notranjost cerkve sv. Štefana iz 17. stoletja, kjer nas je čakalo tudi glasbeno presenečenje treh skladb harijskega skladatelja v izvedbi kvarteta flavt 4F v sestavi Vladimir Bensa, Hana Lukežič in Enej Ljubič Šinigoj iz goriškega ter domačinke Ane Škrlj, ki nam je zaigrala na cerkvene orgle. Martina Petek Gojak nas je pozdravila v imenu vaškega društva in nas povabila na vsakoletni dogodek za štefanovo, ko priredijo blagoslov konj. Kot zanimivost nam je povedala, da tudi harijska cerkev praznuje dva shoda, enega za sv. Štefana, drugega pa meseca maja, ko priredijo ples. Damijan Škrlj nam je predstavil bogato notranjo opremo baročne cerkve s kar petimi oltarji. Zanimivi so v cerkvenih omarah razstavljeni predmeti vezani na predkonciljsko liturgijo. V začetku 90-ih let se je s pomočjo sredstev zbranih med domačini začela prenova notranjščine cerkve. Tako je npr. družina Gombač prenovila kor, levji delež za restavriranje oltarjev pa je dal zdomec iz ZDA Anton Boštjančič, ki je obogatel s cateringom za belo hišo v času predsednika Carterja.
Po gostiji, ki so nam jo pripravili člani KETŠD Alojzija Mihelčiča Harije, smo se zapeljali do vasice Soze, ki leži nad akumulacijskih jezerom Mola. Včasih je romarska pot iz Harij do Soz vodila prav tam kjer sedaj leži jezero, zato je danes pot nekoliko daljša in ker je bilo za nami že dobrih 10 km hoje ob temperaturah preko 30 stopinj, smo se z veseljem do tja zapeljali. Tako nas je čakalo zgolj 5 min hoje in že smo sedeli v hladu cerkve sv. Marije pomagaj, okrog katere so potekale priprave na praznično mašo in spremljajoči kulturni program. Sprejela sta nas duhovnik Stanko Fajdiga in Alenka Volk Penko. Slednja nam je zaupala zgodovino in spomine vezane na cerkev. Do druge svetovne vojne so namreč prebivalci teh krajev romali na Trsat, leta 1935 pa je v trnovsko župnijo prišel službovati župnik Milan Grlj, ki je dal pobudo, da bi ljudem zgradili Marijino svetišče bližje. Pregovoril je osem domačinov, da so odstopili svoja zemljišča za gradnjo cerkve, zbral denar in gradnja se je lahko začela. Cerkev je še danes v zasebni lasti vseh, ki so takrat odstopili zemljišča. Gospa Alenka nam je zaupala tudi zgodbo, kako je v cerkev prišla oltarna slika Marije pomagaj. To je župnik kupil v Jugoslaviji, jo zavil v žakelj, skril v podvozje vlaka in na ta način pretihotapil čez Rapalsko mejo. Zaradi te zgodbe je župnik vedno, ko je pridigal za veliki šmaren, sliko imenoval »Marija pribežnica«.
Dediščinski pohod oz. romanje od Prema do Soz smo na tem mestu zaključili. Vsak udeleženec je za opravljeno pot od harijskega društva v spomin dobil vrečko s kamenčkom z harijskih ledin in papirnatim nageljnom. Sledila je praznična sveta maša z blagoslovom dišavnic in medu ter kulturni program z gledališko igro v izvedbi KETŠD A. Mihelčič Harije.
Poleg omenjenih domačinov, ki so nam predstavili vpetost cerkva v lokalno življenje ter zgodbe in spomine povezane z njimi, ki so jih k sodelovanju povabile članice KETŠD A. Mihelčič Harije, sta pomembno vlogo pri izvedbi pohoda imeli tudi odgovorna konservatorka Minka Osojnik, ki nam je razložila umetnostnozgodovinske značilnosti cerkva in planinska vodnica Mirjam Frankovič Franetič, ki nas je varno vodila od ene do druge točke. Hvala tudi Martini Petek Gojak, Djani Valenčič in Grozdani Česnik za pomoč pri trasiranju poti. Velika zahvala vsem sodelujočim za uspešno izvedbo pohoda ter vsem udeležencem, ki so s svojo prisotnostjo in dobro voljo soustvarili prijetno vzdušje.
Napisali: Špela Prunk in Darja Kranjc
Foto: Minka Osojnik, Darja Kranjc, Špela Prunk / arhiv PŠJ; FB KETŠD A. Mihelčič Harije
