Postojnsko-bistriška zveza lovskih družin (PBZLD) je letos že deseto leto organizirala in izvedla lovski tabor – druženje in učenje mladih o naravi, gozdu in lovstvu. Jubilejno deseto leto organizacije taborov, je bilo letos nekoliko posebno, saj sta potekala tako enodnevni kot dvodnevni lovski tabor, oba na območju lovišča s posebnim namenom LPN Jelen.
Dvodnevni tabor je potekal 4. in 5. septembra, enodnevni pa 5. septembra 2026. Skupaj je Mašun za nekaj dni postal pravo malo središče mladih raziskovalcev narave in lovstva.
Letošnjega enodnevnega tabora se je udeležilo 30 otrok od 1. do 8. razreda, med njimi pa je bilo kar deset deklet – največ doslej. To je podatek, ki nas še posebej veseli, saj dokazuje, da zanimanje za naravo, gozd in lovstvo že zdavnaj ni več domena fantov.
Za varno, zanimivo in poučno izvedbo tabora je skrbelo deset lovk in lovcev, članov lovskih družin in LPN, ki so nastopili v vlogah vodnikov in inštruktorjev. Pri izvedbi so sodelovali predstavniki LPN Jelen, LD Prestranek, LD Tabor Zagorje, LD Trnovo in LD Bukovca, člani Komisije mladi in lovstvo ter strokovna služba PBZLD.
Prvi večer – medvedi, ogenj in jelenov ruk
Za udeležence dvodnevnega tabora se je pustolovščina začela takoj po prihodu na Mašun. Odpravili so se na opazovanje medvedov in imeli srečo – pred seboj so lahko opazovali kar tri medvede.
Po uspešnem prvem izhodu v lovišče LPN so se nastanili v lovski koči LD Trnovo na Devinu. Sledila sta večerja in druženje ob ognju – trenutek, ki se ga otroci vsako leto še posebej veselijo. Ob ognju se namreč hitro pozabi na uro, vsakdan in telefone. Ostanejo zgodbe, smeh in tisti občutek, da je gozd okoli nas živ.
Pred spanjem so se odpravili še na krajši sprehod. In kot bi gozd želel poskrbeti za popoln zaključek prvega dne, se je iz daljave oglasil jelenov ruk. Za marsikoga je bil to prvi neposredni stik z enim najbolj prepoznavnih zvokov jesenskega gozda.
Naslednje jutro je bilo zgodnje. Še preden se je gozd dobro prebudil, so se otroci skupaj z lovci odpravili na lovski izhod. Nekaterim je uspelo opazovati jelenjad in srnjad, vsi pa so lahko izkusili, kako drugačen je gozd v zgodnjih jutranjih urah – ko je treba hoditi tiho, opazovati pozorno in predvsem znati počakati.
Po vrnitvi je sledilo pospravljanje koče in odhod nazaj na Mašun, kjer so se udeležencem dvodnevnega tabora pridružili otroci enodnevnega tabora.
Mašun – učilnica brez sten
Po skupnem zajtrku so se vsi skupaj, ob spremstvu vodnikov, odpravili na pohod po Mašunski učni poti. Tokrat učilnica ni imela štirih sten, tabla je bila gozd, učbenik pa vse, kar so lahko videli, slišali in otipali.
Po vrnitvi na Mašun je sledil pester program aktivnosti. Otroci so se z največjim veseljem seveda znova zadrževali ob ognju, za katerega so vestno skrbeli, da ne bi ugasnil. Pri tem jim je družbo delala tudi lovska psička, Nemška prepeličarka Caja, ki je hitro postala ena izmed najbolj priljubljenih članic tabora.
Sledilo je kosilo z lovskim golažem, za sladko piko pa so v Gostišču Mašun pripravili še čokoladne palačinke, ki so v minuti izginile iz pladnja.
Popoldne je bilo namenjeno novim izkušnjam. Udeleženci so se pomerili v streljanju z zračno puško, obiskali Gozdno hišo na Mašunu in prisluhnili predavanju o lovski kinologiji.
Posebej zanimiv je bil praktični prikaz iskanja po krvni sledi. Vodnik Miha je skupaj s svojim psom, brandlbrakom, otrokom pokazal, kako pomembno vlogo ima dobro izšolan lovski pes pri iskanju divjadi.
Kdo bo našel rog?
Za otroke je bila zanimiva tudi igra iskanja rogov. Voditelji so po različnih delih gozda skrili nekaj jelenovih rogov, otroci pa so jih morali poiskati.
Na prvi pogled preprosta naloga se je hitro izkazala za precej zahtevnejšo. Rog, ki ga iščemo, namreč v gozdu ni prav nič podoben velikemu predmetu, ki bi čakal, da ga opazimo. Gozd ga zna dobro skriti.
Otroci so tako na nekoliko igriv način spoznali tudi, kako zahtevno je v naravi najti odpadli jelenov rog – in da je pri iskanju pomembna predvsem pozornost, potrpežljivost in dobro opazovanje.
Ko se dan prevesi v večer
Udeleženci enodnevnega tabora so se zvečer, tako kot njihovi predhodniki dan prej, odpravili še na opazovanje medvedov. Tudi njim je bil gozd naklonjen, saj so lahko opazovali dva medveda.
Dan se je počasi bližal koncu, a narava je poskrbela še za zadnji preizkus. Tik pred zaključkom tabora se je vreme nekoliko poslabšalo, zato smo se vsi skupaj umaknili v jurček, kjer smo opravili skupno evalvacijo.
Sledila je podelitev nagrad, tudi najboljšim trem strelcem oziroma strelkam. Letos je bila konkurenca še posebej zanimiva, saj sta se med prve tri uvrstili tudi dve dekleti – ena na prvem in druga na tretjem mestu.
Več kot le tabor
Odzivi otrok in staršev so bili zelo pozitivni, zato lahko tudi letošnji tabor ocenimo kot uspešen. Takšne oblike druženja in izobraževanja mladih so pomemben del prizadevanj za pravilno, neposredno in sistematično predstavitev lovstva nelovski javnosti.
Otroci namreč lovstva ne spoznavajo le skozi besede. Spoznavajo ga skozi gozd, sledi, živali, delo lovca, lovskega psa, tišino zgodnjega jutra in večerni ogenj. Predvsem pa spoznavajo, da lovstvo ni zgolj lov, temveč tudi odgovornost do narave, poznavanje divjadi, skrb za življenjski prostor in spoštovanje vsega, kar v njem živi.
PBZLD se zahvaljuje vsem otrokom, ki so sprejeli izziv in nekaj svojega časa preživeli v naravi – radovedno, pogumno in z odprtimi očmi. Zahvala gre tudi staršem za izkazano zaupanje ter vsem lovkam in lovcem, vodnikom in inštruktorjem iz LPN Jelen, LD Trnovo, LD Bukovca, LD Prestranek in LD Tabor Zagorje, članom Komisije mladi in lovstvo PBZLD ter strokovni službi PBZLD.
Še posebej se zahvaljujemo za soorganizacijo ter donacijo prehrane in nastanitve otrok LD Trnovo, LPN Jelen in Gostišču Mašun.
Iskrena in velika zahvala gre tudi vsem donatorjem in sofinancerjem, brez katerih letošnjega tabora ne bi bilo mogoče izvesti.
In kaj ostane?
Ko se otroci odpeljejo domov, ostanejo pogašen ogenj, odtisi čevljev na gozdnih poteh in morda kakšna fotografija za spomin.
Toda nekaj ostane tudi v otrocih.
Morda bodo čez leta pozabili, kdo je zmagal v streljanju, ali koliko palačink so pojedli. Verjetno pa ne bodo pozabili, da so nekoč v zgodnjem jutru v tišini opazovali jelenjad, da so v gozdu iskali skriti rog, da so slišali jelenov ruk, od blizu videli medveda ali sedeli ob ognju, medtem ko je okoli njih dihal gozd.
In prav to je največja vrednost lovskega tabora – da otroku narave ne razlagamo samo v besedah, ampak mu omogočimo, da jo doživi. Kajti tisto, kar doživimo, si običajno zapomnimo precej dlje kot tisto, kar samo preberemo.
Zapisala: Tina Rupnik
