Na začetku letošnjega leta je izšla v Založbi Univerze v Novi Gorici monografija Z besedami stkana bližina: pisma družin Kosič in Šušmelj med Egiptom in Primorsko. Bralcem razkriva novo pripoved, vezano na čas med obema vojnama, čas migracij, socialnih stisk, žensk aleksandrink.
Aleksandrinke so se namesto moških prvič odločile služiti v Egiptu in tako gmotno reševati svoje družine in domove, kar je za seboj puščalo mnogo tragičnih usod, odtujenosti in trpljenja. Osrednja tematika v tem delu so življenjske zgodbe družin Kosič in Šušmelj, ki jih je ga. Sonja Kosič še dodatno povezala in obogatila s 128 pismi svoje tašče Zofije in tasta Francija. Z objavo neprecenljive in bogate družinske zapuščine, ki obenem predstavlja redko ohranjen zasebni arhiv, je bralcem ohranila izjemno ljubezensko zgodbo, ob kateri se obenem razkrivajo tipične značilnosti vihravega zgodovinskega obdobja.
Letošnje prvo oktobrsko srečanje članic kulturne klepetalnice pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje nam je popestrila ga. Sonja Kosič. Hvaležne smo ji, da se je odzvala našemu vabilu in z nami delila zanimivo osebno zgodbo svoje družine in jo nadgradila z vplivi časa, ki je botroval njihovim usodam. Naša gostja je med pripovedovanjem spretno povezovala vsebino pisem in z njimi povezane družinske situacije kot odsev raznolikih okoliščin, vpetih med družbene norme, socialna razmerja. Povedala nam je, da so za slovenska dekleta poskrbele častne sestre v Egiptu; počakale so jih, jih odpeljale v samostan, kjer so ostale, dokler niso dobile ustrezne službe. Naše ženske so bile zelo iskane, saj so slovele kot zanesljive, prilagodljive, poštene in delavne, učljive - naučile so se tudi nekaj jezikov in prevzele navade višjega sloja.
Dopisovanje med družinama Kosič in Šušmelj razkriva, da je bila družina Šušmelj iz Prvačine premožnejša, a se je Kristina, Zofijina mati, vseeno odločila oditi v Egipt, da bi pomagala svoji družini. Za kmetijo in otroke je skrbel njen mož, dober gospodar, ki mu je vzgoja otrok težko padla, zato se v svojem pismu potoži, da bi raje opravljal težka dela, kot skrbel za družino. Po njeni vrnitvi domov so se vselili v novo hišo, čez dve leti se je Kristina ponovno vrnila v Egipt s svojo hčerjo Zofijo, ki je dobila delo, v samostanu pa se je naučila francoščine in italijanščine. Konec leta 1941 je spoznala Francija Kosiča, s katerim je izmenjala sto osemindvajset pisem. Zelo rada je pisala, zato so se ohranili tudi podatki o njunih srečanjih, kjer je zabeležila vse: čas Francijevega prihoda in odhoda in vse podrobnosti (kaj ji je prinesel, kam sta odšla …). Poročila sta se v Aleksandriji, vse stroške poroke in nakup nevestine obleke je plačala gospa, pri kateri je delala Zofijina mati. Tudi gospodarji so znali ceniti delo svojih vzornih in delavnih aleksandrink.
Zanimivo je bilo poslušati družinsko zgodbo družine Francija Kosiča. Njegova starša, Alojz Kosič in Francka Nagode, sta se spoznala v Bistrici; zvedeli smo, da je Franckin oče, po poklicu kamnosek, zgradil stopnice, ki vodijo do trnovske cerkve sv. Petra. Njegov sin Franci je bil pri osemnajstih letih mobiliziran. Ker je imel opravljen šoferski izpit, je bil v vojski tudi šofer nadrejenih, učil vojake voziti kamione, s svojo enoto je potoval od Trsta do Sardinije, Tripolija. Mnoga premeščanja so mu onemogočala srečanja z Zofijo, tako sta vzdrževala stike preko pisem, v katerih se je ohranjal njun odnos in negovala čustva. Pisma so jima pomagala omiliti razdalje, ki so ju ločevale. Čeprav so bila pisma cenzurirana, so našla pot do naslovnika; Zofija je bila tista, ki jih je znala skrbno hraniti in jih rešiti pred pozabo. Ga. Sonja Kosič jim je z objavo v monografiji dala svoje mesto in veljavo. Bralec pa bo razkril njeno celotno vsebino le ob branju te izjemne zgodbe.
Dvajseto stoletje, predvsem njegova druga polovica, je bilo prepredeno s paleto čustev in odnosov; ki se pojavljajo v vseh niansah hvaležnosti, domotožja, silnih zamer, občutkov zapuščenosti, izgubljenosti, razdvojenosti, trpljenja, odtujenosti. Z odrekanjem težko zaslužen denar je sicer gmotno pomagal družinam, obenem pa ni mogel nikoli nadomestiti materine in ženine bližine in je v posameznikih puščal krvaveče, včasih nikoli zaceljene rane. In prav zaradi tega davka je treba pomniti veličino žrtvovanja, ki so jo aleksandrinke nosile na svojih hrbtih.
Zapisala: N. L. Ujčič, mentorica
Fotografije: I. Bratovič, N. Tomšič
