Ostrožno Brdo je razpotegnjena obcestna vas na severnem robu Brkinov, na robu občine Ilirska Bistrica. Leži na vrhu ozkega slemena z nadmorsko višino 632 metrov. Cesta v vas se od glavne ceste Pivka – Ilirska Bistrica odcepi v Ribnici; pri Ambrožiču, ob reki Reki pa zavije strmo navzgor. Naselje obsega zgornji del – prebivalci so Zguranci in spodnji del, Zdulanci. K naselju spadata še dva zaselka: štiri samotne kmetije v dolini potoka Suhorce – Šmagur in dve osameli kmetiji na severnem pobočju – Krneuc. Tik za vasjo je najvišja točka slemena Vrhek, s katerega je obsežen razgled. Proti severu sega sleme do doline Reke (Vielka uoda), na vzhodu se spušča v Brški žleb, na zahodu in jugu pa do potoka Suhorce.
Če v našo vas zaide obiskovalec, si v njej lahko ogleda nekaj zanimivosti. Tu je cerkev sv. Antona Padovanskega, ki goduje 13. junija, vaščani imamo prvo nedeljo po tem dnevu shod. Ob cerkvi je nekoč stal mogočen javor častitljive starosti, ki ga pa danes ni več. Šolska stavba je v bližini cerkve, pred katero rasteta dve stoletni lipi. Na začetku spodnjega dela vasi stoji kamnit križ iz leta 1887, ki ga je dal postaviti Jakob Kovačič. Sestavljen je iz štirih delov. Stoji na masivnem podstavku iz zelo grobo obdelanega kamna. Na spodnjem delu visokega stebra sta vklesani začetnici J. K. Sestavni del križa je tudi kapitel z letnico 1887 in gornji križ ali razpelo v obliki deteljice z vklesanim napisom INRI in Kristusovo podobo na križu.
.jpg.jpg)
O starih časih pričajo tudi kaluonje – najpogosteje so iz klesanega kamna obokani vhodi na dvorišča ali le kamniti okviri z lesenimi vrati. Nekdaj je bilo v vasi takih vhodov kar 22 in nekatere domačije so imele celo po dve kaluonji. Lepe so tudi kultivirane terase, njive ne Pleši, u Škrinjeh, ne Zalatki, ne Ravnjih njivah. Zanimivi sta tudi zgornja in spodnja kaluže za napajanje živine. V okolici vasi je veliko izvirov vode: Perilu, Stidenc, Solašca, Močila, Ješeuca, Brški žlep, Kazuomar, Podmeje, Btač…
Na poti proti Suhorju, stoji obnovljena kapelica, ki jo je zaradi zaobljube postavil Šinkuoc. O postavitvi kapelice pripoveduje zgodba: »Kapelca je bla Šinkuocava kapelca. Ranik Šinkuoc je šeu z Omerke les in je blu hudu neurje, hidu nevarnu in u tismi obupi se je zeoblubiu, de buo dau neredit kapelco, če buo uostou žiu. In je uostou žiu in je dau neredit kapelco. Je bla taku: an pjan in puotli še ta drugi pjan in so ble table nuotri in zdej še pred uojsko so bla železna vratca zduolej in zguorej je bla šauba. In tu je prepalu u uojskinem cajti. Lde so kda vrgli nuotri kašn dinar, čintežim. Kapelca je sizidana in je zmiram stala ne istmi mesti.«
UTRINKI PRETEKLOSTI
Daljna preteklost Ostrožnega Brda ni znana. Brkinsko področje je bilo dokaj gosto poseljeno že v prvem selitvenem obdobju Slovanov konec 6. in v začetku 7. stoletja. Prostor pa je bil kultiviran že pred prihodom Slovanov zaradi z vodo bogatih tal peščenjaka in laporja.
Konec 8. stol. je to območje prišlo v okvir frankovske države, nato pa je bil podrejen oglejskim patriarhom, goriškim in devinskim grofom. V drugi polovici 15. stol. so si ozemlje Brkinov pridobili Habsburžani in tu vladali do konca prve svetovne vojne.
Prva omemba vasi Ostrožno Brdo je najverjetneje v urbarju gradu Švarcenek (sedaj Podvrčnek pod Artvižami v Brkinih) iz okoli leta 1400. V virih se naselje omenja kot Ostroschno Berdo in Ostroschnoberdo ter Ostroschenwerdu v letu 1823. Izvor besede »ostrožno« se razlaga na več načinov. Iz besede »ostroga«, ki pomeni pripravo na jahalnih škornjih za spodbujanje konja; iz besede »ostrožen«, to je kolesce pri ostrogi; iz besede »ostrog«, ki pomeni vojaški tabor, utrjeno, branjeno mesto; iz besede »ostrožnik« za cvetico z latinskim imenom Delphinium; in iz besede »ostrožnica«, to je robida, trnov grm.
Leta 1400 je bilo na Ostrožnem Brdu trinajst obdelanih kmetij. Zanimiva so naslednja imena tedanjih kmetov: Dessina, Gellen, Linhart, Marin, Marinetz, Pernhart, Tometz. Do leta 1412 se je število kmetij zmanjšalo in del prej obdelane zemlje je ostal neobdelan in pust.
Iz urbarijalnih dajatev iz leta 1412 je mogoče razbrati tedaj prevladujoče rastline in živali: pšenica, oves, lan ter prašiči, ovce in piščanci. Število kmetij se je zmanjšalo zaradi gospodarske krize, zaradi avstrijsko – beneške vojne (1508 –1516), turških vpadov in kužnih bolezni. Turki so v Brkine vpadali pogosto, predvsem v drugi polovici 15. stoletja.
Leta 1498 so tako popolnoma razdejali sosednjo vas Prelože, na tiste težke čase pa še vedno spominjajo nekatera ledinska imena, kot so Straža, Turni kraji, Turna brda.
Po koncu kriznega obdobja so v 17. stoletju (1630 – 1670) v več brkinskih vaseh gradili nove cerkve, ker so bile prejšnje uničene (Janeževo Brdo 1647, Suhorje 1654). Najverjetneje sodi v ta čas tudi nastanek cerkve sv. Kancijana (svieti Kuocjen) na Ostrožnem Brdu. Cerkvico so zgradili nekoliko stran od vasi, tam je še danes vidno mesto, na katerem je stala. Po pripovedovanju starejših vaščanov naj bi bila to romarska cerkev. Ob njej je bilo tudi pokopališče. Ledinski imeni Cerkvien vrt in Cerkvije pričata, da je bila zemlja ob cerkvici v cerkveni lasti. Leta 1782 so v vasi zgradili novo cerkev posvečeno sv. Antonu Padovanskemu. Cerkev ima obokan vhod, klanjico. Nad vhodnimi vrati je preklada z napisom v latinščini in letnico 1655, kar daje slutiti, da so ta kamen prenesli od cerkve sv. Kancijana in ga vzidali v novo cerkev. Napis na prekladi v prevodu Božidarja Premrla z Uprave RS za kulturno dediščino pomeni: (Postavljeno) Na čast sv. Kocijanu v času prečastitega gospoda Janeza Rampelija, župnika v Košani, leta 1655.
Cerkev sv. Antona Padovanskega
V cerkvi sta posebej zanimiva kropilnika. Levi kropilnik je iz nenavadnega temno sivega apnenca. Na dnu školjkastega bazena za blagoslovljeno vodo, je vklesano simbolno znamenje v obliki treh rib, ki se križajo med seboj in oblikujejo sestavljen trikotnik. Kropilnik je zanimiv tudi zaradi noge v obliki trebušastega stebrička, polepšan je tudi z vklesanim geometrijskim in rastlinskim okrasjem. Desni kropilnik je iz sivega apnenca. Na dnu bazena ima reliefno vklesan napis HIS, pod njim pa srce s tremi žeblji.
Gospodarsko – socialne razmere so se v Brkinih izboljšale v začetku 19. stoletja, ko je Trst postal pomembnejše avstrijsko mesto. To je namreč ugodno vplivalo na njegovo naravno zaledje. Prebivalstvo brkinskih vasi je začelo hitro naraščati. Po podatkih za leto 1900 je bilo v vasi Ostrožno Brdo 61 hišnih številk, 404 prebivalci, od tega 212 moških in 192 žensk. Prebivalci brkinskih vasi so s Tržačani navezali trgovske stike. V Trst so v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja vozili in prodajali seno (Seneni trg), oglje, drva, krompir, sadje, faše (butare iz drobno nasekljanih leskovih šib, ki so jih uporabljali za razsvetljavo), ženske pa so v jerbasih nosile prodajati jajca, maslo, zelenjavo, sadje …
Posebej za Tržačane so na češpovih drevesih pustili najlepše sadeže in jih za Vse svete (1. november) kot poslastico odnesli v Trst.
V mestu so naši ljudje dobili tudi zaposlitev, iz Trsta pa so poleg skromnega zaslužka v Brkine prihajali znanje, moda, pohištvo, drugačen način oblačenja pa tudi italijanski jezik in italijanska kultura.
Josip Mal v Zgodovini slovenskega naroda navaja, da je še v sredini 19. stoletja (1855) na Kranjskem razsajala kolera: »na Kranjsko je prišla kolera tega leta po vojakih iz Italije ... Na Suhorju in na Ostrožnem brdu je v eni noči umrlo okrog 150 ljudi. Bolezen je nastopala silno ostro in hitro, poprej zdrava vas je imela naenkrat po sedem do deset mrličev.«
V osemdesetih letih 19. stoletja (1884) so v vasi zgradili osnovno šolo, ki so jo nekaj časa obiskovali tudi otroci iz Prelož, saj je bila zgrajena za obe vasi. Delovala je vse do leta 1977.
Proti koncu 19. stoletja je tudi Brkine zajela socialna kriza. Majhne, razdrobljene kmetije, velike družine, slabe prometne povezave so vplivale na močan val izseljevanja. Veliko ljudi je v Ameriko odšlo že pred prvo svetovno vojno, izseljevanje pa se je nadaljevalo tudi po prvi in drugi svetovni vojni. Med prvo svetovno vojno je bilo v vasi čutiti veliko pomanjkanje, ob koncu vojne je veliko ljudi umrlo tudi zaradi španske gripe, španjole. Zmanjšalo se je tudi število moških, ker so se v prvi svetovni vojni vojskovali in mnogi padli v avstro-ogrski vojski na različnih bojiščih.
Ostrožno Brdo so Italijani zasedli leta 1918. Vas je nadzirala italijanska vojska, ki je bila nastanjena pri Ambrožiču. Leta 1942 pa so se italijanski vojaki – alpinci preselili v vas in v njej imeli svojo postojanko. Vaščani so se italijanski okupaciji zelo zgodaj uprli. Maks Zadnik navaja: »Prvo nedeljo septembra leta 1919 so vaščani Ostrožnega Brda s kamenjem, koli in tudi s puškami pregnali iz vasi cel vod okupatorskih vojakov. Uprli so se možje, žene in tudi otroci. Zaradi tega so dale italijanske oblasti njihovi vasi ime Monteforte del Timavo.« (Utrdba, trdnjava nad reko Reko)
Do 1923 je v vasi delovala slovenska šola. V tistem času sta učili učiteljici: Polda Česnik, poročena Završnik, doma iz Hrastja pri Pivki, ki je še lahko poučevala v slovenščini in Antonieta Kobal iz Trsta, ki je učila tudi v italijanskem jeziku. Verouk je poučeval duhovnik Anton Piščanec, oficir bivše avstro-ogrske vojske.
Leta 1923 je bil z Gentilejevo šolsko reformo uveden italijanski učni jezik, kar pomeni, da je bil ves pouk poslej samo v italijanskem jeziku. Poitalijančili so tudi vsa imena in priimke vaščanov.
Upor proti fašistom se je nadaljeval tudi med drugo svetovno vojno. V spomin na tisti čas so v vasi in v njeni bližini štiri spominska obeležja: pri Ambrožiču v spomin na spopad z italijanskimi karabinjerji aprila 1942, na stavbi osnovne šole v spomin na uboj treh vaščanov iz Suhorja in dveh iz Ostrožnega Brda, osrednji spomenik za padle žrtve med narodnoosvobodilnim bojem (borci NOV, talci, taboriščniki) stoji ob cerkvenem zidu in spomenik v Borštu posvečen partizanski bolnici Zalesje.
Zaradi velikih družbeno – gospodarskih sprememb po drugi svetovni vojni se je življenje v vasi zelo spremenilo. Ljudje so se odseljevali v mesta in se zaposlovali v industrijskih središčih. Veliko mladih je po končani vojni zbežalo na zahod in od tam odšlo v Kanado, Avstralijo, ZDA. Zaradi pomanjkanja delovne sile in ostarelosti prebivalstva je kmetijstvo kot glavna dejavnost začela propadati. Spodaj navedeni podatki prikazujejo zmanjševanje števila prebivalstva na Ostrožnem Brdu: leta 1869 je bilo v vasi 368 prebivalcev, leta 1880 – 413, leta 1890 – 433, leta 1900 – 404, leta 1910 – 345, leta 1931– 294, leta 1948 – 262, leta 1953 –256, leta 1961 – 211, leta 1966 –182, leta 1971–167, leta 1981 – 140, leta 1991 – 113.
Obdobje nazadovanja in odmaknjenosti vasi od sveta se je zaustavilo z asfaltiranjem ceste, leta1981, z izgradnjo vodovoda ter kanalizacije, z napeljavo telefona, z odvažanjem komunalnih odpadkov. Spremenil se je videz vasi. Vse domačije so obnovljene in urejene. Življenjski pogoji so se zelo izboljšali. Vas ne daje več vtisa zapuščenosti. Obnovljena je cerkev in urejeno je tudi pokopališče. Vzdrževane so vse poljske poti in lokalne ceste na Suhorje, Prelože in do Šmagurjevih. V obnovljeni šolski stavbi so prostori za potrebe krajevne skupnosti in spominska soba o partizanski bolnici Zalesje.
Kmetijstvo že dolgo ni več glavna dejavnost. Obdelovalne površine se zaraščajo. Izginja značilen terasasti videz polj in travnikov. Izginjata naravna in kulturna dediščina (suhi zidi, terase, jute, nekoč urejeni izviri potokov, steze, pečine za sušenje čiešp, kali, korita za napajanje živine, kolovozi, žive meje, ograje in lesena vrata na parcele …), ki so jo stoletja s trudom ustvarjali naši predniki. Vas je bila nekdaj poznana po velikem številu goveje živine, sedaj pa na Ostrožnem Brdu gojijo mogoče še 20 glav. Nekateri se v zadnjih letih ukvarjajo z rejo ovac, kar jim otežujejo medvedi. Prisotnost medvedov v bližini vasi je neprijetna ne le za rejce ovac; pomeni strah in nevarnost tudi za vaščane.
Nekoč je bila vas poznana tudi po sadjarstvu. Gojili so različne vrste sadja: veliko vrst jabolk (najbolj znana so bila goriška sevka), čiešpe (iz njih so kuhali znano brkinsko slivovko), hruške, breskve, grozdje. Veliko sadnega drevja je propadlo zaradi starosti in zaradi žleda (1980). Ker se vse manj kosi in pase, izginjajo travniški sadovnjaki, ki so bili nekdaj značilni za Brkine. Nekaj domačinov se ukvarja z intenzivnim sadjarstvom. Gojijo sodobne sorte jabolk.
Večina prebivalcev se dnevno vozi na delo v Pivko, Neverke, Sežano in Ilirsko Bistrico. V občinsko središče se z avtobusom vozijo tudi otroci v osnovno šolo. Zaradi opisanih razmer in nejasne bodočnosti se mladi, ki končujejo šolanje, ne vračajo domov. Napredovanje vasi napovedujejo programi za razvoj podeželja. Nove možnosti za razvoj bodo pritegnile vaščane k sodelovanju v dejavnostih, ki so povezane z naravnimi lepotami kraja in z njegovim neokrnjenim okoljem, kot so na primer sprehodi, pohodništvo, kolesarjenje ipd.
KNJIGA O OSTROŽNEM BRDU: OSTROŽNO BRDO V BRKINIH, ŠTIRJE LETNI ČASI
Nada Trebec je novembra 2023 izdala knjigo z naslovom: Ostrožno Brdo v Brkinih, štirje letni časi. Knjiga je izšla pri koprski založbi Libris.
Več na povezavi: (https://ostroznobrdo.2gostuj.com/wp-content/uploads/2024/01/Knjiga_o-Ostroznem_Brdu.pdf)
Naslovnica knjige
POHODNE IN KOLESARSKE POTI
Neokrnjena narava vabi ljudi v Brkine, kjer najdejo sprostitev in možnosti za športne aktivnosti, predvsem pohodništvo in kolesarjenje.
Več na povezavi: (https://ostroznobrdo.2gostuj.com/pohodne-poti)
PARTIZANSKA BOLNICA ZALESJE
Partizanska bolnica Zalesje je v bližini Ostrožnega Brda v Brkinih nepretrgoma delovala od 15.11. 1943 do 17. 1. 1945. Na pobudo okrožnega komiteja KPS in štaba Istrskega odreda je bila partizanska bolnica najprej postavljena v Padežu. Ker so Nemci z napadi vedno bolj ogrožali Padež, je štab odreda zadolžil dr. Mogameda Gadžijeva, da izbere novo, bolj varno lokacijo.
Pomembno vlogo pri izbiri nove lokacije za bolnico je imel dr. Mogamed Gadžijev – Mišo, ki je v bolnico prišel januarja 1944. leta. Dr. Gadžijev je bil rojen 1924. leta v Dagestanu, kjer je študiral medicino, za kirurga pa se je specializiral v Moskvi.
Med drugo svetovno vojno je imel čin majorja Rdeče armade, ko je bil ranjen so ga zajeli Nemci in ga nato poslali na italijansko fronto.
Tu, na Primorskem, je prebegnil k partizanom, prišel je v Brkine, v štab Istrskega odreda in ta ga je imenoval za upravnika in nato za komandanta bolnice.
Lokacijo za novo bolnico je izbral v gozdu severovzhodno od Šmagurjeve kmetije, ki sodi v vas Ostrožno Brdo. Lesene barake so marca 1944 postavili globoko v gozdu z imenom Boršt. V zelo kratkem času in v največji tajnosti jo je zgradilo osemnajst aktivistov z Ostrožnega Brda. Zgradili so bolniške barake z dvajsetimi ležišči, poseben prostor za zdravnika, prostor za prevezovanje ranjencev, skladišče za zdravila in opremo.
Posebej so postavili skrivališče z dvanajstimi ležišči, operacijsko sobo, bunker za hudo ranjene, nekoliko stran je bila postavljena tudi kuhinja. Oskrbo za bolnike in osebje so prevzeli vaščani Ostrožnega Brda. Novi bolnici je dr. Gadžijev dal rusko ime Zalesje, kar pomeni Za gozdom. V njej se je zdravilo okoli 220 ranjencev in bolnikov.
Konec leta 1944 se je povečala nevarnost, da bi Nemci bolnico odkrili in res so 18. novembra odkrili kuhinjo in ubili enega izmed ranjencev, 28. novembra pa so odkrili tudi bolniško barako in jo zažgali. Ker so bile tudi v začetku leta 1945 pogoste sovražnikove ofenzive, se je morala bolnica pogosto umikati in seliti. V takšnih razmerah so bili ranjenci in osebje izpostavljeni veliki nevarnosti, zelo oteženo je bilo tudi zdravljenje. Decembra 1944 pa je hudo zbolel še dr. Gadžijev. Zaradi teh razlogov je bila bolnica ukinjena 17. januarja 1945, njeno osebje in ranjenci pa so bili priključeni SVPB pod Snežnikom. Danes je bolnica Zalesje v celoti obnovljena.
KRAJEVNI GOVOR OSTROŽNEGA BRDA
Brkinske vasi in tudi Ostrožno Brdo so bile zaradi slabih prometnih povezav dolgo odrezane od sveta. Življenje je potekalo v zaprtih skupnostih, zato se je dolgo obdržalo domače narečje, ki pa v zadnjih desetletjih izginja.
V želji, da bi ohranili star način govora, smo začeli zbirati narečne besede.
Več na povezavi: (https://ostroznobrdo.2gostuj.com/krajevni-govor/)
ZAGOVOR PROTI KAČJEMU PIKU
Zagovarjanje, čarovno zdravljenje ljudi ali živali z uporabo zagovora, je na vsem slovenskem ozemlju dobro znano že iz srednjega veka, ohranilo pa se je do sredine 20. stoletja. Zagovor zoper oteklino, ki ga je zapisal okrog leta 1890 Ivan Kunšič v Gorjah pri Bledu, pa je med najstarejšimi takšnimi besedili pri nas.
V hišni kroniki mojega starega očeta je ohranjen zapis, za katerega domnevam, da bi to besedilo lahko bilo zagovor proti kačjemu piku, zapisano v obdobju, ko je kronika nastajala, to je v letih od 1890 do 1918. V nadaljevanju je predstavljen originalni zapis in moj »prevod« tega zapisa.
Oh velika ino vi soka meje Oh velika in visoka meja
sveta šem pas ino vi sveta šem pas in vi -
soka meje sveta šem pas soka meja sveta šem pas
pot tavi soko mejo je ta pod to visoko mejo je ta
glatka stezica poni gre ma gladka stezica po njej gre Ma –
rije divica zana teče ta rija devica za njo teče ta
merzla vodica velika ino mrzla vodica velika in
visoka meje sveta šem pas visoka meja sveta šem pas
vodnesi ti ke ta ster peni glas odnesi ti tja ta strupeni glas
tri krat niče nič pejdi po rani dart trikrat nič (j)e nič pojdi po rani (u) dariti
s tremi persti desno roka s tremi prsti desne roke
o ti ster pena kače ti gas o ti strupena kača ti gad
modras uzem ta soj strup modras vzemi ta svoj strup
nase koker ta čista voda teče nase kakor ta čista voda teče
V knjigi Slovensko ljudsko izročilo Marija Stanonik piše o obrednih besedilih (prošnje, blagoslovi in zahvale), zagovorih in molitvicah. Ta besedila so se prenašala iz roda v rod, predniki so jih uporabljali ob različnih priložnostih, ob delu in praznikih. S takšnimi izreki so prosili za dober začetek in potek dela, izražali so prošnje, da bi odvrnili nesrečo in se zahvaljevali za vse dobro, posebej za obilno letino.Tudi v naši vasi, na Ostrožnem Brdu v Brkinih, se je med ljudmi ohranjalo precej dejanj, obredov in besedil, s katerimi so si ljudje želeli izprositi dobro letino, zdravje in božji blagoslov. Nekatere med njimi sem zbrala in jih zapisala, da ne bi prehitro prešli v pozabo.
Velika noč
Na cvetno nedeljo pri nas niso izdelovali butar, ampak so k blagoslovu nesli oljčne vejice. Oljčne vejice so v Brkine, prinašale Kstavke od murja, od Reke, brščice. Po blagoslovu v cerkvi so oljčne vejice hranili v kuhinji, običajno zataknjene za sveto podobo na zidu. Po določenem času so posušene vejice narezali ali zdrobili, pomešali s soljo in jih dali živini. Tako so žiegn dobile tudi živali, ne samu ldie, so žiegn dobili usi pr hiši. Na vprašanje zakaj je bilo to dobro, je moja mama Antonija Trebec (rojena 1917) odgovorila: « … ze veliko nouč smo imeli usi praznik – ldie in živina. Kravam smo dali ulko zetu, ki je blu žegnanu u cerkvi, je gasput požiegnou. Velika nouč je bla velik praznik in smo jo muogli usi čutit, živina in ldie.«
Na velikonočno soboto je cerkovnik v vsako hišo prinesel blagoslovljeno gorečo drevesno gobo. Cerkovnik je košček goreče gobe odlomil, ga dal v štedilnik, v prejšnjih časih na ognjišče in rekel: »Buh vas vari uognje in sviet Ferjan!« Ta prošnja Bogu in sv. Florjanu naj bi pomagala de nas ne bi uogenj in de bi nas bug varval strele in uognja.
Šmarnice
Mesec maj je bil posvečen Mariji. Vaščani, predvsem ženske in dekleta, so vsak večer šle v cerkev, molile in pele. Običajno je ena izmed njih molila naprej molitve Oče naš, Sveta Marija in Zdrava Marija, ostale pa so ji odgovarjale. Tem pobožnostim rečemo šmarnce. Molili so tudi rožni venec in litanije ter prosili Marijo ze zdravje, letno, vreme, ze živino, ze use smo jo prosili, nej nam da; de bi nas uslišala in rešla usega hudga.
Sveti Janez Krstnik – krašenje oken s kresničevjem
Zanimiv običaj krašenja oken s kresničevjem opletanje uokn ses kašco, se je ohranilo do danes. Navada je bila, da se je na predvečer sv. Janeza Krstnika, sv. Jevan, 23. junija okrasilo okna in vrata. Dekleta so običajno nabrala kašco, kresničevje, ki je bilo obvezno in je imelo večjo moč kot drugo cvetje, mu dodale vrtnice, marjetice in šopke zataknile za križe na hišnih oknih ali na okna in vrata hlevov. Rekli smo, da se je uoknu oplelu. V eni izmed hiš so za to priložnost celo spletli venček iz smrekovih vej, kresničevja, vrtnic in marjetic, so spleli krancl. Imeli so kamnit okvir ob vhodnih vratih na dvorišče in na ta okvir so obesili venček.
Ljudje so verjeli, da s tem, ko okrasijo okna, preganjajo čarovnice. Čarovnice so, po ljudskem verovanju, na kresno noč hodile naokrog, s šopki pa so jim preprečili njihove zle namene in jim onemogočili vstop v prostore … Na vprašanje, zakaj so to počeli, kaj bi jim lahko čarovnice naredile, je sledil odgovor: »Kaj bi cuprance nerdile? Škuodle bi ldem in živini, zetu se je use tu nerdilu. Cuprance bi use ocuprale, zetu smo se zavarvali. Taku se je odganjelu cuprance, de ne bi škuodle.«
Božič
Za božič so v nekaterih hišah z molitvami začeli že okrog 1. decembra, ze uodvent in molili vse do božiča. Ponekod so vsak večer pred božičem zmolili rožni venec, za božič pa kar tri rožne vence. »Usak večer smo prosili Boga ze use te stvari: ze zdravje, ze letno, ze živino, pruti uognji, pruti streli, nevihti – ze use smo prosili. Molili suo po usi vasi in usi u hiši. Tu je blu kukr pruošnje in te je pomirilu in je pomagalu.«
Na večer pred božičem, ze viljo, so kmečke gospodinje kropile in blagoslavljale vse prostore v hiši, pa tudi gospodarska poslopja.
Gospodinja je v posodici nosila blagoslovljeno vodo in z vejico pušpana blagoslavljala prostore; vsi prisotni družinski člani, tudi hlapci in dekle pa so glasno molili.
Konec decembra in v začetku januarja so ponekod ohranili zanimiv običaj: na tri svete večere – na večer pred božičem, pred novim letom in pred svetimi tremi kralji (24. in 31. decembra ter 5. januarja) so na okna v sobah postavili liminčke, na vinu in olju plavajoče lučke. S tem so počastili Kristusovo rojstvo, prihod novega leta in prihod svetih treh kraljev. Liminčka pa niso postavili v kuhinji, (tam je ogenj že gorel na ognjišču), ampak samo v prostore, kjer ognja ni bilo. V božičnem času, ko so dnevi v letu najkrajši, je bilo sonca in svetlobe zelo malo, zato so z gorečimi lučkami hoteli soncu pomagati prebroditi najtemnejši del leta ter vzbuditi novo upanje na ponovno prebujanje narave.
Kmečko delo in opravila
Ko so vpregli vole in se z vozom odpeljali od doma, so pred vprego na tla s palico zarisali križ in rekli »Križi buoži.« Ta izrek so uporabljali pogosto, vedno, ko so začeli neko delo. Na primer: ob začetku oranja, ob košnji, ko so začeli žeti ali ob začetku mlatve. Ko so delo opravili, so rekli »Hvala Bogu, de smo končali« in s tem izrazili zadovoljstvo in zahvalo po končanem delu. Ko so dali kruh v peč, so rekli: »Križi buoži, svieti duh prteci in pouno pieč nepeci.« Predno so začeli rezati kruh, so čezenj naredili križ in ravno tako rekli »Križi buoži.«
Po končani žetvi pšenice so v avgustu njive preorali in okrog 10. avgusta, sv. Lovrenc, so sejali repo. Takrat so rekli: »Repo sejem, repa buodi farške muodi!« (Prošnja izraža željo, naj bo repa debela, kot so bili debeli duhovniki – farji.)
In še pripoved, kako so prosili za dež: »De je bla velika šuše, hidu dougu nej blu dežje in lde so teli jemt deš. In de so šli h župniki, de bi nerediu procesijo ze deš. In župnik je bil pa druji muoš, je drgači vedeu in de je rikeu, de je ze deš treba vetr, vetr. In puol so vseglih nardili procesjo, molili in prosili ze deš. Puol pa ne vem, če je biu deš al če nej biu deš.«
Zagovori v zvezi z zdravljenjem in drugimi zanimivimi dogodki
Če je imel kdo ječmen v očeh, so ga poskušali pozdraviti z naslednjimi besedami:
»Žanjem ječmen. Kaj žanješ? Ječmen žanjem. Le ga dej!« Zdravilec je ob teh besedah pred bolnikovimi očmi z roko nakazoval, kot da drži v roki srp in z njim žanje.
Zelo staro verovanje je bilo, da sv. Rok pomaga zoper kugo. Rekli so: »Sv. Rok, pomočnik pri kugi!« In kuga je šla preč in ti nej neč škuodla.
Če je kdo zbolel za jetiko so rekli: »Kruha, vina in mesa, pa jetka pasa.«
Če je kdo želel kaj ukrasti, je poprosil:»Svieti Anton Padova, pomagej, de te hlače ukradeva!«
Če je kdo kaj ukradel ali koga udaril, so za kazen rekli: »De bi se ti ruoka pošišila!«
Ko je kdo odhajal od doma so mu želeli: »Sriečnu huodi in boga ne pozabi.«
Ko je otroku izpadel mlečni zobek, so ga vrgli v ogenj in rekli: »Na miška lisinga, dej mi koščenga!«
Za konec pa še zanimiv recept iz hišne kronike mojega starega očeta Franca Kreblja z Ostrožnega Brda, ki bi mogoče tudi danes – brez čarovnih besed – pomagal pri bolečinah v križu:
Medižije za križec pol
jesiha in pol vode en mal
segret in en seknen blek
vomočit in gor privezat
čez noč.
BIEKE, BIEČNIKI IN KUOŠKI
V dolgih zimskih večerih so vaščani opravljali različna rokodelska dela. Popravljali in izdelovali so orodja, med drugim so tudi pletli koške in košare. Za pletenje so uporabljali bekove šibe ali srobot.
Več na povezavi: (https://ostroznobrdo.2gostuj.com/beke-becniki-in-koski/)
KAMNITE HIŠKE – JUTE
Zaradi paše in opravljanja različnih opravil na oddaljenih parcelah, so tam postavljali kamnite hiške – jute, ki so jih uporabljali za zavetje pred vremenskimi neprilikami in za shranjevanje orodja.
Več na povezavi: (https://ostroznobrdo.2gostuj.com/kamnite-hiske/)
HIŠNA IMENA
V spodnjem seznamu so navedena hišna imena, ki so se v vasi ohranila do danes. Večji delež predstavljajo imena hiš, ki so še žive in naseljene, čeprav z majhnim številom ljudi. Manjši del imen označuje hiše, ki jih ni več (ta hišna imena so v seznamu podčrtana). Imena so razvrščena tako, kot so hiše umeščene v prostor, razdeljena so na dve vrsti, na levo in desno stran ob glavni cesti. Na prvem mestu v seznamu sta navedeni krajše in daljše poimenovanje domačije, na drugem poimenovanje za gospodarja in gospodinjo, na tretjem mestu pa obliko, ki se jo uporablja v povezavi s predlogom pri. Nekatera hišna imena pa nimajo vseh navedenih oblik.
LEVI DEL VASI
Guj/Gujevi; Guj/Gujka; pr Guji/pr Gujevih
Šinkuoc/Šinkuocavi; Šinkuoc/Šinkuocka; pr Šinkuoci/pr Šinkuocavih
Zguranji Žest/Zguranji Žustavi; Zguranji Žest/Zguranja Žustouka; pr Zguranmi Žusti/pr Zguranjih Žustavih
Zdulanji Žest/Zdulanji Žustavi; Zdulanji Žest/Zdulanja Žustouka; pr Zdulanmi Žusti/pr Zdulanjih Žustavih
Zguranji Bečen/Zguranji Bičanavi; Zguranji Bečen/Zguranja Bičanka; pr Zguranmi Bičani/pr Zguranjih Bičanavih
Kaluonc/Kaluonski; Kaluonc/Kaluonska; pr Kaluonci/pr Kaluonskih
Matjuon/Matjuonavi; Matjuon/Matjuonka; pr Matjuoni/pr Matjuonavih
Šimliet/Šimlietavi; Šimliet/Šimlietouka; pr Šimlieti/pr Šimlietavih
Kovač/Kovačevi; Kovač/Kovačica; pr Kovači/pr Kovačevih
Lukat/Lukatavi; Lukat/Lukatouka; pr Lukati/pr Lukatavih
Fajfer/Fajferjevi; Fajfer/Fajferca; pr Fajferji/pr Fajferjevih
Reč/Rečevi; Reč/Rečeuka; pr Reči/pr Rečevih
Temšer/Temšerjevi; Temšer/Temšerca; pr Temšerji/pr Temšerjevih
Jurš/Jurževi; Jurš/Juržeuka; pr Jurži/pr Jurževih
Jenezin/Jenezinavi; Jenezin/Jenezinka; pr Jenezini/pr Jenezinavih
Matk/Matkavi; Matk/Matkouka; pr Matki/pr Matkavih
Vrbanic/Vrbaničevi; Vrbanic/Vrbanička/Vrbaničeuka; pr Vrbanici/pr Vrbaničevih
Zdulanji Bečen/Zdulanji Bičanavi; Zdulanji Bečen/Zdulanja Bičanka; pr Zdulanmi Bičani/pr Zdulanjih Bičanavih
Jekovin/Jekovinavi; Jekovin/Jekovinka; pr Jekovini/pr Jekovinavih
Štrajhar/Štrajharjevi; Štrajhar/Štrajharca; pr Štrajharji/pr Štrajharjevih
Grgieč/Grgiečevi; Grgieč/Grgiečka/Grgiečeuka; pr Grgieči/pr Grgiečevih
Šimac/Šimacavi; Šimac/Šimacka/Šimacouka; pr Šimaci/pr Šimacavih
Zuorzet/Zuorzetavi/Zuorzu; Zuorzet/Zuorzetouka; pr Zuorzeti/pr Zuorzetavih
Vidmar/Vidmarjevi; Vidmar/Vidmarjeuka; pr Vidmarji/pr Vidmarjevih
Bousin/Bousinavi; Bousin/Bousinka; pr Bousini/pr Bousinavih
Pašik/Paškavi; Pašik/Paškouka; pr Paški/pr Paškavih
Felak/Felakavi; Felak/Felačka; pr Felaki/pr Felakavih
Vrbic/Vrbicavi; Vrbic/Vrbicka; pr Vrbici/pr Vrbicavih ali pa Rbic/Rbicavi; Rrbic/Rbicka; pr Rbici/pr Rbicavih
Andrec/Andrečevi; Andrec/Andrečka/Andrečeuka; pr Andreci/pr Andrečevih
Markuolč/Markuolčevi; Markuolč/Markuolčeuka; pr Markuolči/pr Markuolčevih
Lovriš/Lovriževi; Lovriš/Lovrižeuka; pr Lovriži/pr Lovriževih
Tumc/Tumčevi; Tumc/Tumka/Tumčeuka; pr Tumci/pr Tumčevih
Jure/Juretavi; Jure/Juretouka; pr Jureti/pr Juretavih
Benedik/Benedikavi; Benedik/Benedikouka; pr Benediki/pr Benedikavih
Metuš/Meteuževi; Meteuš/Meteužeuka; pr Meteuži/pr Meteuževih
DESNI DEL VASI
Ne Rovani
Blažik/Blaškavi; Blažik/Blaškouka; pr Blaški/pr Blaškavih
Kancut/Kancutavi; Kancut/Kancutka; pr Kancuti/pr Kancutavih
Medved/Medvedavi; Medved/Medvedka; pr Medvedi/pr Medvedavih
Žvižgo/Žvižgotavi; Žvižgo/Žvižgouka; pr Žvižgoti/pr Žvižgotavih
Strnčer/Strnčerjevi; Strnčer/Strnčerjeuka; pr Strnčerji/pr Strnčerjevih
Barčen/Barčenavi; Barčen/Barčenka; pr Barčeni/pr Barčenavih
Zguranji Lenart/Zguranji Lenartavi; Zguranji Lenart/Zguranja Lenartouka; pr Zguranmi Lenarti/pr Zguranjih Lenartavih
Zdulanji Lenart/Zdulanji Lenartavi; Zdulanji Lenart/Zdulanja Lenartouka; pr Zdulanmi Lenarti/pr Zdulanjih Lenartavih
Petrač/Petračevi; Petrač/Petračka; pr Petrači/pr Petračevih
Babič/Babčevi; Babič/Babčeuka; pr Babči/pr Babčevih
Drekomandu/Drekomandavi; Drekomandu/Drekomandouka; pr Drekomandavih ali pa
Mandu/Mandavi; Mandu/Mandouka; pr Mandavih
Katnik/Katnikavi; Katnik/Katnca; pr Katniki/pr Katnikavih
Franini; pr Franinih
Poljan/Poljanavi; Poljan/Poljanka; pr Poljani/pr Poljanavih
Vrbanuoc/Vrbanuocavi; Vrbanuoc/Vrbanuocka; pr Vrbanuoci/pr Vrbanuocavih
Jekopič/Jekopičevi; Jekopič/Jekopička/Jekopičeuka; pr Jekopiči/pr Jekopičevih
Toniš/Toniževi; Toniš/Toniška; pr Toniži/pr Toniževih
Žefni; Žefnik; pr Žefnih
Žibrd/Žibrdavi; Žibrd/Žibrdouka; pr Žibrdi/pr Žibrdavih
Piučen/Piučenavi; Piučen/Piučenka; pr Piučeni/pr Piučenavih
Kučen/Kučenavi; Kučen/Kučenka; pr Kučeni/pr Kučenavih
Baštuc/Baštucavi; Baštuc/Baštucka; pr Baštuci/pr Baštucavih
Tuonk/Tuonkavi; Tuonk/Tuonkouka; pr Tuonki/pr Tuonkavih
Hribar/Hribarjevi; Hribar/Hribarca; pr Hribarji/pr Hribarjevih
Grandu/Grandavi; Grandu/Grandouka; pr Grandavih
Polenjak/Polenjakavi; Polenjak/Polenjačka; pr Polenjaki/pr Polenjakavih
Lagoj/Lagojevi; Lagoj/Lagojka; pr Lagoji/pr Lagojevih
Bržner/Bržnerjevi; Bržner/Bržnerka; pr Bržnerji/pr Bržnerjevih
Zaselek Šmagur leži na južni strani vasi ob potoku Suhorca:
Žur/Žurjevi; Žur/Žurjeuka; pr Žurji/pr Žurjevih
Šmagur/Šmagurjevi; Šmagur/Šmagurka; pr Šmagurji/pr Šmagurjevih
Cerot/Cerotavi; Cerot/Cerotnca; pr Ceroti/pr Cerotavih
Bižaj/Bižajevi; Bižaj/Bižajka; pr Bižaji/pr Bižajevih
Zaselek Krneuc leži vzhodno od vasi, nad reko Reko:
Krneuc/Krneučevi; Krneuc/Krneuka; pr Krneuci/pr Krneučevih
Milen; pr Mileni
Kataster vasi
Seznam spodaj navedenih imen vključuje vsa ledinska imena, ki so še živa in prisotna med ljudmi. Navedena so v narečni obliki in po abecednem vrstnem redu, pri nekaterih izmed njih je za poševnico napisana oblika imena zapisana v katastru iz leta 1823.
Berišče/Berische
Bižajeuka
Blatnik
Brda
Breze
Brje/Dalne Brie
Brški žlep/Berszi Schleblniak
Bubn
Buoji deuc
Buorganca
Buoršt/U Borst, Borst
Cahalou hrib
Cerkvien vrt
Cirkuje
Curk
Čiela/Tschiella
Dalna straže/Dalne Strasche
Dalni buoršt
Deuc/u Heuze
Doline/Doline
Dolinka
Douga riebr/Dougi Reker
Dougi ret/Dougerat
Douje njive/Douge Nive
Doušca/Dousoze
Dula/Dula
Gmajna
Gradce
Gradni vrhk
Gradnje
Grapa
Holasnik/Holasnich
Hrip/Hrib
Ješieuca/Jescheuze
Judeževu brdu
Kamne rti/Camne Retuve
Karlouc
Kazuomar
Kobilnjaki/Kobelmiack
Komiščina
Krače
Kuonc vasi
Kuote/Kuoti
Kuotu
Laze/Lasi
Lobrnice/Lobernize
Lukavu brdu/Lukavuberdo
Luoka
Megovenci/Megovenze
Mejače/Mejatsche
Mespuoti
Mietišče
Mlaka
Močila
Močilni breh/Moccilo Brech
Mrzla brš
Mrzli deuci/Merslideuz
Nedula/Na Dulemi, Pod Dulemi
Nedzvirk
Ne rovani
Nuogrance/Nogranze
Ograda/Ogradca
Ostruožnu brdu/Ostroschnoberdo
Peku
Perilu
Pleš
Podješieuco
Podklancam
Podmejo
Podograda
Podparti
Podpil
Poušna
Potzalatka
Pretrže/Preterse
Pr kaluži
Prluje/Per Luje
Pungrat
Raunje njive/Raune Nive
Riep/U Riepi
Rijeuc
Rtiči
Ruop
Sajnišče
Seuc/Seuze
Siela
Sihuorca
Slepne
Solašca/Sallascha
Star nuograt/Nogradi Ufsuveki
Stklu brdu/Stekluberdo
Straže/Strashe
Sujke
Suolne/Sulne
Škrinje
Špičest hrip/Špičen hrip
Špilanka
Traunu brdu/Traunoberdo
Trnk
Turni kraji
Turnu brdu/Turnoberdo
Uognce
Uoski ret
Vielki vrh/Veliki Vereh
Vrhek
Zalatka
Zepleš
Zeprluje/ Za Perluje
ZAPISI SPOMINA
Zanimivi zapisi in pripovedi o življenju v vasi. Sodelovanje v projektu ZAPISI SPOMINA, ki ga vodi zavod Dobra pot.
Več na povezavi: (https://zapisi-spomina.dobra-pot.si/)
(oznaka TTL)
FOTO UTRINKI
Več na povezavi: (https://ostroznobrdo.2gostuj.com/foto-utrinki/)
Zapis pripravila Nada Trebec
Maj, 2024
