V prejšnjem prispevku smo si ogledali razloge, zakaj bi pustili avtomobil doma in se v službo odpravili s kolesom.
Vam kljub naštetim razlogom, kolo še vedno ne preveč »diši« in se v službo še vedno raje odpeljete z avtomobilom, tudi če živite le kilometer do nje?
Kaj pa če bi poskusili s hojo?
Tudi ta bo kot kolo pripomogla k vaši skrbi za telo in dušo, k prihranku denarja in k skrbi za okolje.
Živite več kot dva kilometra od svoje službe?
Hoja je priporočljiva tudi za vas.
Hoja je priporočljiva za vsakogar, kjerkoli in kadarkoli.
O pomembnosti hoje za naše zdravje smo se pogovarjali z zdravstveno negovalko Dijano Godec, koordinatorko Zdravstveno vzgojnega centra Ilirska Bistrica.
Preden se posvetiva hoji in njenim prednostim, ki jih prinaša našemu zdravju, bi vas prosila, da nam na kratko predstavite Zdravstveno vzgojni center.
Kot že samo ime pove, v Zdravstveno vzgojnem centru skrbimo za zdravstveno vzgojo v naši občini. Smo samostojna enota znotraj Zdravstvenega doma, naša krovna organizacija pa je Nacionalni inštitut za zdravje (NIJZ), ki skrbi za naše vsebine in dejavnosti. Naš cilj je vključevanje v lokalno skupnost, skrb za naše občane v smislu prehrane, gibanja, duševnega zdravja, skratka vseh segmentov, ki so pomembni za to, da bo naša občina bolj zdrava.
Kontakti Zdravstveno vzgojnega centra:
KOORDINATOR – VODJA ZVC / CKZ: Dijana Godec, dipl.m.s.
040 899 072
IZVAJALCI PROGRAMA ZA KREPITEV ZDRAVJA
Linda Intihar, dipl.m.s.
Katere dejavnosti izvajate?
Našo strukturo tima sestavljamo medicinske sestre, Linda Intihar, Nataša Jenko in jaz, fizioterapevt Andrea Komen in psihologinja Tamara Polh. Izvajamo več vrst delavnic. Naša psihologinja prireja psihoedukativne delavnice, ki vplivajo na naše duševno zdravje, kot so tehnike sproščanja, spopadanje s stresom in z depresijo, ter razne individualne pogovore. Ljudje nas lahko obiščejo preko napotitve osebnega zdravnika ali referenčne medicinske sestre. Lahko pa nas zgolj pokličejo, ko zaznajo neko težavo, in se jim ponudi vključitev v posamezno skupino, lahko pa se tudi individualno pogovorijo s psihologinjo. Napotnica ni potrebna.
Diplomirane medicinske sestre izvajamo delavnice, vezane na naš življenjski slog. To so torej delavnice o zdravi prehrani, kajenju in o dejavnikih tveganja za srčno žilne bolezni, kot sta povišan krvni tlak in sladkorna bolezen. Udeležujemo se tudi raznih dogodkov, kot so sejmi, prirejamo pa tudi razna predavanja, na katerih osveščamo ljudi o skrbi za naše zdravje.
Potem je tukaj še fizioterapevt, ki skrbi za gibalne aktivnosti, kot je večkratna delavnica Gibam se. Na njej udeleženci spoznavajo pomen gibanja za zdravje in kakšno gibanje je za nekoga primerno. Fizioterapevt izvaja tudi enkratne delavnice, kot je Ali sem fit? Na njej udeleženci preverijo svoje telesne sposobnosti. V Zdravstveno vzgojnem centru prirejamo tudi razne teste, kot je test hoje na dva kilometra. Od začetka septembra do novembra bomo v dogovoru s šolami izvajali skoraj vsak četrtek popoldan aktivnost Dan za zdravje. Učenci bodo preko letakov povabili starše in stare starše, s katerimi se bomo na teh dogodkih pogovarjali in dajali nasvete o zdravem načinu življenja, izmerili jim bodo krvni tlak, naredili bomo kakšno kratko vajo za moč … Vse dejavnosti izvajamo z namenom promoviranja zdravega načina življenja.
Kakšen je odziv občanov na vaše dejavnosti?
Moram reči, da je odziv občanov dober, glede na to, da je naše začetne dejavnosti zaustavila epidemija koronavirusa. Naš primarni cilj je, da nas občani prepoznajo, da vedo, da obstajamo in da imajo možnost do brezplačnih delavnic, pogovorov … Kar nekaj udeležencev nas obišče preko referenčnih ambulant, kjer referenčne sestre že v pogovoru s pacientom ugotovijo, na katerih področjih zdravja bi moral delati, in mu predlagajo določene delavnice, ki jih izvajamo. Ko imamo zadostno število prijavljenih, izvedemo določeno delavnico. Obenem pa tudi sami preko udeležitve na sejmih in preko izvajanja delavnic, kot je Dan za zdravje, prihajamo v lokalno skupnost. In moram reči, da je odziv občanov dober.
Posvetiva se hoji. Kako hoja pripomore h krepitvi našega zdravja?
Hoja je zelo pomembna za naše zdravje. Lahko delamo razne vaje, vaje za moč in vaje za ravnotežje, ampak najbolj pomembne so kardiovaskularne vaje, se pravi, da je telo v dinamiki hoje. S tem najbolj pripomoremo k preprečevanju obolenja srca in ožilja.
Kolikšna je primerna razdalja, da se v službo in po opravkih podamo peš ali s kolesom?
Vsekakor dva kilometra. Služba je služba, vsak ima določen urnik, ob katerem mora prihajati v službo, vendar časovno naj bi vsakemu uspelo prevoziti ali celo se sprehoditi dva kilometra zjutraj, da prispe v službo, zlasti če gre za tako, ki zahteva osemurno sedenje.
Koliko korakov je priporočljivo, da prehodimo na dan?
Priporoča se okrog 10.000 korakov. Če živimo blizu šole, delovnega mesta ali trgovine in se do tam odpravimo peš, lahko opravimo že kar nekaj korakov. Precej korakov opravimo na primer tudi, če se odpravimo peš po stopnicah, namesto z dvigalom. K večjemu številu korakov nas spodbujajo tudi razne aplikacije, ki štejejo naše korake.
Ali bi pešačenje priporočali tudi tistim, ki ne opravljajo »sedečih« služb in živijo v oddaljenosti približno do dveh kilometrov do svojega delovnega mesta?
Vsekakor. To, da je delovno mesto prilagojeno potrebam našega telesa, je iluzija. Vsaka delovna skupina ima svoje specifike, ki negativno vplivajo na naše telo, na naše zdravje. Če se delavec, bodisi tisti, čigar služba zahteva osemurno sedenje, bodisi tisti, ki dela v proizvodnji, sprehodi do delovišča, bo s tem naredil že veliko za svoje zdravje, saj bo potem prisiljen delati gibe, ki niso nujno najboljši za naše zdravje. Pri tem bi pa tudi dodala, da imajo organizacije velik vpliv na naše zdravje. Šole na primer imajo organizirane pešbuse ali pa morajo starši svoje otroke odložiti nekaj metrov stran od šole. S tem šole spodbujajo že otroke h gibanju in zdravemu načinu življenja. Tudi petminutno razgibavanje na delovnem mestu pripomore ne le k boljšemu zdravju, temveč tudi k boljši delovni produktivnosti.
Kaj bi pa priporočali tistim, ki ne živijo v razdalji dveh kilometrov do svojega delovnega mesta ali kraja, kjer morajo po različnih opravkih?
Priporočala bi, da parkirajo na enem mestu in se nato do opravkov ali do delovnega mesta odpravijo peš, namesto da se od enega do drugega, tretjega opravka odpeljejo z avtomobilom. Primer dobre prakse se mi zdi uvedba parkiraj in se odpelji v Ljubljani, kar bi se lahko v nekoliko drugačni obliki uvedlo tudi v Ilirski Bistrici. Da tisti, ki pride v Ilirsko Bistrico, parkira svoj avtomobil in se nato s kolesom odpravi po opravkih. V zdravstveno vzgojnem centru lahko vplivamo le na posameznike, vendar je za doseganje nekih večjih rezultatov pomembno sodelovanje celotne skupnosti.
Če vam smem vprašati, kaj pa vi delate v smeri trajnostne mobilnosti in zdravja?
Dokler sem živela v Kosezah, sem se pogosto odpravila peš v službo. Sedaj, ko prebivam na Baču, pa prihajam v službo z avtomobilom, vendar skušam opraviti vse opravke po Ilirski Bistrici in v domačem okolju peš. K temu spodbujam tudi svoje otroke. Za nakupovanje si naredim običajno seznam, tako da mi ni treba desetkrat v trgovino. Tudi s sodelavkami v službi skušamo opraviti vse dejavnosti peš, če le lahko. Ko smo promovirale program SVIT na bistriškemu sejmu, smo se tja zaradi materiala odpravile z ljubljansko skupino v kombiju, nazaj pa smo se vrnile peš in nismo videle potrebe po tem, da bi se odpravile s še enim avtomobilom. Gre sicer za majhne, a pomembne korake.
Gospa Dijana, najlepša hvala za vaš pogovor, priporočila in spodbude k večji gibljivosti in k bolj zdravemu načinu življenja. Ali bi morda za konec želeli še kaj dodati?
Najlepša tudi vam. Predvsem si želim, da postane zdravstveno vzgojni center v Ilirski Bistrici še bolj poznan in da ljudje ne bodo zadržani, da bi nas obiskali, tudi če gre le za nasvet ali za pogovor. Želim si tudi večjega sodelovanja z lokalno skupnostjo in lokalnimi organizacijami, s čimer bi še bolj pripomogli k zdravju naših občanov in občank. Odprtost in povezovanje pomenita velik doprinos k skupnosti.
Z gospo Dijano Godec se je pogovarjala Aneja Rože iz Občine Ilirska Bistrica.
Slikovno gradivo: Zdravstveno vzgojni center Ilirska Bistrica in Občina Ilirska Bistrica.
