Ljubezen do lesa, pridne roke in iskanje bistva življenja je Janez Škrlj vgradil v številne doma narejene izdelke, med katerimi so miniaturne žage in mlini, ptičje krmilnice in unikatne lesene kravate, katerih model je tudi zaščitil. V prostem času piše pesmi in ohranja spomin na nekdaj bogato kulturo lesenih vrat, knjig in drugih starih predmetov.
Les že dolgo ni več le surovina za pohištvo. Postal je modni dodatek, s katerim sporočamo našo željo po ohranitvi narave in življenja. Na policah trgovin najdemo lesena očala, ročne ure in uhane ter celo lesene metuljčke in kravate. Za razliko od industrijskih kravat, ki so narejene iz kosov lesa lepljenih na usnje ali vezanih z elastiko, je Janez Škrlj izdelal model lahke lesene kravate brez usnjene podloge ter zaščitil njen model. »Vsaka kravata kaže značaj osebe, ki jo nosi. Lesene kravate, ki jih izdelujem, so unikatne in primerne za posebne priložnosti ter prijetne za uporabo. Vsaka je ročno delo in posebna tudi zato, ker ima vsak les svojo dušo. Pomembno je poznati les, da poudarimo njegove najboljše lastnosti in je lepo vidna nepretrgana struktura lesa.« Izdeluje jih iz orehove korenine, jablane, slive, oljke, hruške, platane ter javorja rebraša ali ptičarja. Les zanje mora biti sušen najmanj tri leta. Kravate so barvane z vodnimi laki, ki so okolju prijazni. S tem je podaljšana njihova življenjska doba. Shranjena kravata lahko preživi tudi več generacij, a njen namen je, da bi jo nosili.
Bogastvo snežniških gozdov ter voda sta dala dobre pogoje, da so se v Ilirski Bistrici že nekdaj razvijali lesni poklici. Poleg mlinov na Bistrici, so kruh meščanom dajale tudi številne žage, katerih začetki segajo že v 15. stoletje. Pred drugo svetovno vojno je delovala Furnirnica, po drugi svetovni vojni pa so v Bistrici začela delovati lesno-industrijska podjetja na starih temeljih kot sta bila Topol in Mikoza ter nato povsem na novo ustanovljeno podjetje Lesonit.
Z ljubeznijo do lesa kot živega materiala, ki se spreminja in diha, se je Janez Škrlj, doma z Dolnjega Zemona pri Ilirski Bistrici, srečeval že v srednji lesni šoli in po študiju skozi vsa leta do upokojitve. V času zaposlitve, najprej kot obratovodja oddelka pohištva in kasneje kot komercialist podjetja Lesonit, ter ob gradnji hiše in ob skrbi za družino, za ustvarjanje ni bilo časa. Po upokojitvi pa je les postal tudi njegov hobi. Za ohranitev tradicije domačega kraja je Janez Škrlj, za dar in spomin naprej pričel z izdelovanjem miniaturnih mlinov in žag. Izdelal je tudi preko 550 ptičjih krmilnic, ki so zdaj, tudi s pomočjo vnukov in njihovih sošolcev, postavljene po gozdovih in vrtovih vse Slovenije.
Ponosen na lepo Slovenijo in njeno naravno in kulturno bogastvo je v spomin fotoaparata shranil preko 1000 starih vrat (portalov) in 300 dimnikov. »Nekdaj so bila lesena unikatno izdelana vrata ponos hiše in ogledalo gospodarja. Velikokrat so bila dela mizarskih mojstrov že prave umetnine s posebej natančno izdelanimi simboli in sporočili, ki pa jih nismo znali ceniti. Ob obnovi stavb novi lastniki hiš, vrata bogate kulturne dediščine, zamenjujejo z industrijskimi vrati umetnih materialov brez duše,« je v pogovoru ob razstavi fotografij v domači vasi povedal Škrlj. Mnoga fotografirana lesena vrata so po kasnejšem poročanju lastnikov in vaščanov zdaj uničena. Janez Škrlj za svojo dušo in veselje posebne stare predmete, ki jih kupi ali so mu podarjena, tudi restavrira in s tem ohranja zgodbe za prihodnje rodove.
Njegova domača hiša diši po lesu. Pohištvo, ki ga je sam izdelal postaja že premajhno za vse albume in starine. Les izrezuje predvsem v poletnem času pod avtomobilskim nadstreškom, za drobna ročna dela in razmišljanja ter stihe, pa je več časa, ko se zaključijo dela na polju. V majhnem predprostoru kurilnice včasih riše, meri in brusi do poznega večera, če se ne posveča pisanju pesmi. To, da piše pesmi, je bilo do nedavnega skrito celo njegovim najbližjim. Pisal je le zase, pravi. Razkril se je šele po izidu tretje pesniške zbirke, ko jo je poklonil svoji ženi za šestdeseti rojstni dan. Vse knjige so izdane v samozaložbi pod psevdonimom Harrija Zenajevic in jih je financiral avtor sam. Knjige je podaril Kraljem ulic, po razkritju pa tudi prijateljem in znancem. Prostovoljne prispevke, ki jih je prejel ob predstavitvi prejel, je podaril Društvu slepim in slabovidnim ter Aninemu skladu. V času, ko vsi posegamo po instant rešitvah, on izstopa iz rutine in išče bistvo. »Človek je sestavljen 75 do 90 odstotkov iz vode, o kateri še premalo vemo. Ne zavedamo se dovolj, da nas sestavlja tako material, kot duhovnost. Ne poznamo še vseh skrivnosti življenja in vesolja. Svet ni le tisto, kar vidimo z očmi,« je ob razlagi pesmi tretje pesniške zbirke Obraz v senci, pojasnil pesnik in ljubitelj lesa Janez Škrlj in dodaja: »Smo unikatni kot les, zato ostanimo živi, kljub vsem letnicam, ki jih riše življenje.«
Tekst - foto: Petar Nikolić
