Sedemnajstega novembra je minilo 80 let od ustanovitve 3. prekomorske brigade, ki je sodelovala v zaključnih bojih za osvoboditev Ilirske Bistrice in okolice spomladi 1945. Po osvoboditvi je ilirskobistriška občinska skupščina podelila 3. prekomorski brigadi domicil in priredila je prvo srečanje prekomorcev. Med letoma 1960 in 1987 je postavila tudi sedem spominskih obeležij, povezanih z zaključnimi boji in 3. prekomorsko brigado. Med njimi je najimenitnejši Lenassijev spomenik na Hribu svobode.
Ustanovitev prekomorskih brigad
Prekomorske brigade so bile vojaške enote, ki so nastale kot del Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije (NOVJ) izven jugoslovanskega ozemlja in pod nadzorom zahodnih zaveznikov. V letih 1943 in 1944 je nastalo pet prekomorskih brigad, ena tankovska brigada, prva in druga eskadrilja NOVJ ter nekaj artilerijskih in specialnih enot, ki so se udeležile bojev proti okupatorjem v nekdanji Jugoslaviji. Sestavljali so jih pripadniki posebnih bataljonov (to so bili mladoletni fantje, ki so jih italijanske oblasti pred in med drugo svetovno vojno rekrutirale v posebne delovne čete italijanske vojske), politični obsojenci, interniranci, pripadniki jugoslovanske kraljeve vojske po kapitulaciji Kraljevine Italije 8. septembra 1943 ter ranjeni borci in starešine NOVJ, ki so po zdravljenju prišli v sestav prekomorskih enot. Tretji prekomorski brigadi se je pridružilo še okrog 150 antifašističnih mož iz Italije.
Boj za vrnitev v domovino so začeli interniranci in taboriščniki, ki so v Tarantu na jugu Italije ob pomoči zaveznikov organizirali prvo večje zbiranje za vstop v NOVJ. Vest o tem zbirnem centru se je hitro širila in taborišče je kmalu postalo premajhno. Njegovo vlogo je prevzelo zbirno taborišče v Carbonari, imenovano CAMP 75.
Prva prekomorska brigada je prišla na ozemlje Jugoslavije leta 1943, ko se je 26. divizija bojevala proti nemškemu okupatorju na dalmatinskih otokih. V dneh od 26. novembra do 5. decembra 1943 je bila pripeljana na otoke Vis, Hvar, Brač in Korčula ter takoj vstopila v hude boje. Ko je bil 17. decembra iz taborišča Gravina poslan na Vis še prvi bataljon druge prekomorske brigade, je prišlo do reorganizacije prve in druge prekomorske brigade, tako da je iz njiju nastala ena brigada. Sedemnajstega decembra je bila ustanovljena tretja prekomorska brigada. Kasneje sta bili ustanovljeni še četrta prekomorska brigada (7. september 1944) in peta prekomorska brigada (16. november 1944 v okolici Londona).
Bojna pot 3. prekomorske brigade
Tretja prekomorska brigada je ob prihodu na Vis marca 1944 štela štiri bataljone in samostojne prištabne enote. Vsak bataljon je štel tri pehotne čete in spremljevalno četo. Spremembe v sestavi so se zgodile junija 1944, ko je brigada v operativnem in organizacijskem pogledu prešla v sestav 26. divizije NOVJ, italijanski pripadniki brigade pa so prešli pod 1. dalmatinsko brigado, s čimer jim je bilo tudi omogočeno, da so imeli svoj komandni kader. Prvi boj, ki se ga je brigada udeležila na jugoslovanskem ozemlju, je bil desant na otok Brač junija 1944, pri čemer so skupaj z borci 26. divizije NOVJ sodelovali tudi zahodni zavezniki.
V operacijah za osvobajanje srednje dalmatinskih otokov so enote 26. divizije v celoti izvršile vse njim zaupane naloge. Osvobojeno je bilo vse predvideno ozemlje, razen otoka Drvenika. Uničene so bile tudi znatne sovražnikove sile in sredstva. Štab 26. divizije je zaradi uspešnosti 3. prekomorske brigade predlagal, da se jo razglasi za udarno, prvo dalmatinsko brigado pa za proletarsko. V oktobru 1944 se je položaj na Balkanu za Nemce precej poslabšal. Izgubili so celotno ozemlje Srbije. Ustvarjeni so bili pogoji za končno osvoboditev srednje in nato severne Dalmacije. Tretja prekomorska brigada se je z Visa, kamor se je umaknila po bojih na Pelješcu, premaknila na otok Brač in od tam začela prodirati proti severu, proti Trogirju in Kaštelom. Tam se je čez približno mesec dni zbrala celotna 26. divizija. Po osvoboditvi Šibenika na začetku meseca novembra 1944 je brigada uspešno izbojevala boje pri Konjevratih in se zbrala v osvobojenem Drnišu. Časa za oddih ni bilo veliko, saj je v drugi polovici novembra že dobila ukaz za sodelovanje pri bitki za Knin.
Knin je bil ena od najmočneje branjenih nemških postojank in zelo važno prometno križišče med Dalmacijo, Liko in Bosno, zato ne preseneča, da so bile nemške sile tam dobro utrjene in da si je NOVJ prizadevala za njeno uničenje. Prizori po končani bitki, ki se je končala 4. decembra, so bili grozljivi, mrtvi vojaki in konji, uničena bojna oprema, zgoreli tanki … V bojih so padle tudi številne ženske pripadnice partizanskih enot, med njimi je bila tudi sekretarska SKOJ-a 3. prekomorske brigade Nada Žagar iz Dobrave pri Kranju. Prodiranje tretje prekomorske brigade se je po bitki za Knin nadaljevalo. Brigada se je udeležila bojev za osvoboditev Mostarja in se nato napotila proti kraju Pridraga v bližini Zadra.
Kot sestavni del 8. korpusa in 26. divizije so prvega marca 1945 njeni pripadniki postali del četrte Jugoslovanske armade (JA) (prva, druga in tretja JA so bile ustanovljene že prvega januarja 1945). Poleg osmega korpusa, ki so ga sestavljale 9., 19. in 20. in 26. divizija, so četrto armado sestavljali še enajsti korpus (13., 35. in 43. divizija), slovenski sedmi korpus (15. in 18. divizija) ter deveti korpus (30. in 31. divizija).
Iz Pridrage je 3. prekomorska brigada nato skupaj z drugim enotami prodirala proti severu. Vključena je bila v boje za osvoboditev Lapaca, Bihaća, Gospića in Senja. Enega od najhujših bojev je doživela v dveh bitkah pri Klani v drugi polovici aprila 1945. Nato je prodirala še naprej proti severu in pomembno vplivala na osvoboditev mesta Ilirska Bistrica 7. maja 1945. Nato je odrinila proti današnji slovenski zahodni meji.
Podelitev domicila in postavljanje spominskih obeležij, posvečenih zaključnim bojem in 3. prekomorski brigadi
Po zaključnih bojih, ko se je vzpostavljala socialistična oblast in so se začele prve akcije okrevanja, so se začela tudi prekopavanja žrtev padlih v narodnoosvobodilnem gibanju z namenom dostojnega pokopa. V okolici Ilirske Bistrice je konec petdesetih let 20. stoletja še vedno ležalo okrog tristo grobov padlih borcev iz zaključnih bojev osvoboditve. Zato so jim lokalne oblasti na začetku šestdesetih let postavile spomenik in grobnico ob Vojkovem drevoredu. Šestega junija 1965 je ilirskobistriška občinska skupščina podelila domicil 3. prekomorski brigadi. Četrtega julija 1965 v Ilirski Bistrici potekalo prvo srečanje prekomorcev, 4. junija naslednje leto pa so končno odkrili Lenassijev spomenik z grobnico na Hribu svobode, s čimer je spomenik ob Vojkovem drevoredu prenehal obstajati. V kompleks spominskih obeležij zaključnim bojem in 3. prekomorski brigadi spadajo še spominska plošča v spomin bojnim enotam za osvoboditev Ilirske Bistrice na stavbi sedanjega okrajnega sodišča, spominska plošča v spomin na kapitulacijo 97. nemškega korpusa na Gubčevi ulici, spomenik, imenovanje športnih površin in mladinskega kluba po skojevki 3. prekomorske brigade Nadi Žagar, in spomenik 3. prekomorski brigadi ob Gregorčičevi cesti.
Večina grobov žrtev nemških vojakov, ki so bili likvidirani ob predaji 97. nemškega korpusa, je ostala po drugi svetovni vojni nedotaknjenih, je pa njihovo evidenco vodila ilirskobistriška občina.
Aneja Rože,
univ. dipl. um. zgod. in mag. zgod., strokovna sodelavka,
Oddelek za razvojne projekte,
Občina Ilirska Bistrica
Slikovno gradivo:
Prodiranje 3. prekomorske brigade med letoma 1943 in 1945. Vir: Butorović, Radule - Klun, Albert: Tretja prekomorska brigada, Nova Gorica: Soča, 1967.
in
Janez Lenassi, spomenik z grobnico padlih borcev 4. jugoslovanske armade, prekomorcev in domačinov, armiran beton, Hrib svobode v Ilirski Bistrici, 1965–1966. Foto: Aneja Rože.
