Pogovorni večer »Med domom in svetom: pisma družin Šušmelj in Kosič v času aleksandrinstva«, ki je potekal 25. aprila v Knjižnici Makse Samsa, je bil v sklopu dogodkov ob Svetovnem dnevu knjige in času, ko se obračamo vase, da bi osvetlili pozabljene pokrajine, se obrnili drug k drugemu in prebudili srca in duše, posvečen usodam posameznicam in njihovim družinam.
Številno zbrano občinstvo je uvodoma nagovorila direktorica knjižnice, mag. Damijana Hrabar ter predstavila gostje, domačinko Sonjo Kosič, mag. Darinko Kozinc, ki je tudi predsednica društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink in prof. dr. Katjo Mihurko z Univerze v Novi Gorici in Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, ki je sicer tudi povezovala pogovor.
Dr. Katja Mihurko, ki je tudi urednica spletišča Pisma, je spregovorila o pomenu pisem malih ljudi za zgodovino, ki pripevajo svoj delček v pisan mozaik nekega časa. Del pisem korespondence, ki jo je v nadaljevanju pogovornega večera predstavila gospa Sonja Kosič, je tudi dostopna tudi v elektronski zbirki Pisma. Vsa pisma, ki jih najdemo v zbirki opisujejo nekaj osebnega, intimnega iz vsakdanjega življenja.
Gospa Sonja Kosič, ki jo domačini poznamo kot dolgoletno učiteljico matematike in pomočnico ravnateljice, je predstavila posebno gostjo gospo Boženko Jelerčič iz Prvačine, ki je vnukinja in nečakinja aleksandrinke, njena mama pa je bila rojena v Aleksandriji v Egiptu. Obiskovalci so lahko v objemu recitacije avtorske pesmi začutili težo bolečine in rane, katerih sledi večno ostanejo.
V nadaljevanju večera je Sonja Kosič je predstavila življenjske zgodbe družine Šušmelj in Kosič. Vsaka zgodba, ki jo piše življenje je zgodba zase, nekaj posebnega in prav zato je tudi dragocena. Te so se ohranile tako v spominu potomk in potomcev kakor tudi v pismih, ki so potovala med Prvačino in Aleksandrijo, kasneje pa tudi med drugimi kraji. Kristina Šušmelj in njena hčerka Zofija sta bili aleksandrinki, ki sta odšli v Egipt in tam delali. Zofija je v Egiptu spoznala Francija Kosiča, doma iz Ilirske Bistrice, ki je tam bil vojak. Skozi pisma smo v plesu besed potovali skozi ljubezensko zgodbo, ki je brezčasna in razkriva najbolj globoke značilnosti zgodovinskega obdobja.Takratne razmere so bile tako hude, da je moralo veliko žena zapustiti moža in otroke in poiskati zaslužek drugje, daleč, tudi čez morje. Pisma, ki jih gospa Sonja Kosič skrbno hrani, privabijo solze v oči, obenem pa so bogata družinska zapuščina.
Oris aleksandrink, ki so živele v dveh svetovih, saj so prišle iz revnih vasi v kozmopolitansko mesto, ki jih je privlačilo in strašilo hkrati, je obiskovalcem predstavila mag. Darinka Kozinc, plodovita pisateljica in publicistka. Promotorka dediščine aleksandrink je poudarila, da so bile »les Goriciennes«, »les Slovenes«, kot so aleksandrinke v Egiptu poimenovali, še posebej zaželene. Slovele so kot zanesljive, snažne in poštene ženske s smislom za otroke, ki so se bile sposobne hitro naučiti in se prilagoditi novim in nepričakovanim situacijam. Kljub temu, da so še vedno bile del služničadi, so slovenske žene in dekleta v Egiptu izboljšale svoj položaj. Pridobile so znanje tujih jezikov in prevzele navade višjega sloja.
Ob koncu pogovornega večera smo se lahko prepričali, da zgodovina ni sestavljena le iz velikih dejanj, temveč tudi iz osebnih zgodb teh pogumnih mnogim neznanih žena. Večer, ki nikogar ni pustil ravnodušnega je zaključila gospa Boženka, ki je poudarila, da življenje takrat ni bilo lahko, bilo je zelo težko. Ko so te žene in matere prišle domov, so bile odtujene od svojih otrok in družine. Tisti občutek, ki je ostal iz preteklosti, ga nosi še danes, saj so ti ljudje preskočili eno celo generacijo.
Vabljeni k ogledu fotografij.
