Vaška skupnost Sušak se je s Krajevno skupnostjo Novokračine in Osnovno šolo Jelšane 12. maja 2024 poklonila spominu na 80. obletnico požiga vasice Sušak.
Zločinskega dejanja se živo spominjajo Boris Kalčič, Jelka Iskra, Ivanka Šuštar, Ivanka Stipančič in Marija Dimnik, ki so bili častni gostje jubilejne komemoracije.
Dogodka so se udeležili župan Občine Ilirska Bistrica, občinske svetnice in svetniki predstavniki Območnega združenja zveze borcev za vrednote NOB, predstavniki Občine Klana in Vaške skupnosti Lisac ter krajevnih skupnosti Novokračine, Jelšane in Zabiče.
Župan dr. Gregor Kovačič je v svojem nagovoru poudaril, da nas ta zločinski dogodek, ki se ga spominjamo že 80 let, opominja, da moramo varovati mir, zato nikoli ne smemo dovoliti, da je en narod več vreden od drugega. Zločinskega dogodka pa se moramo spominjati prav zato, da se ta ne bi nikoli več ponovil.
Ivan Simčič, vaški kronist in kustos v Pokrajinskem muzeju Koper, je pojasnil, da so poleg Sušaka 5. maja 1944 gorele domačije tudi na Fabcih, naslednje jutro pa so plameni zajeli tudi Podgraje in Kuteževo. Od 6121 borcev iz občine Ilirska Bistrica, je bilo 33 fantov in mož iz Novokračin, Sušaka, Fabcev in Nove vasi. Izpostavil je, da se identiteta vasi interpretira skozi srečanja, spomine, zapise in objave, ki mladim pričajo o kalvariji te male vasice v boju za svobodo, ki jo uživa danes.
Za kulturni program so z recitali pesmi pod budnim očesom mentorice Janje Raspor poskrbeli učenci OŠ Jelšane Njegoš Iskra, Nina Iskra Kristjan Šlosar in Domen Udovič, s pevskimi točkami so komemoracijo popestrili učenci 3. in 4. razreda OŠ Jelšane in Mladinski pevski zbor OŠ Jelšane z mentorico Saro Česnik. Kajo Iskra je na harmoniki spremljal Ivan Šuštar, osrednji izvajalci srečanja so bili Fantje spod Šilentabra. Dogodek sta povezovala Vanja Iskra in Žan Kalčič.
Po uradnem programu so vence ob spomeniku položili župan Občine Ilirska Bistrica dr. Gregor Kovačič v družbi predsednika Krajevne skupnosti Novokračine Dušana Kalčiča in predsednik ZZB NOB za Južno Primorsko Stanislav Zver.
Zgodovina Sušaka in sorodstvene vezi z Ivanom Simčičem
Ivan Simčič je pred dvajsetimi leti predstavil dogodke, ki so se zgodili med vojno v brošuri Sušak nekoč in danes. Ob letošnji obletnici pa pripravlja knjigo, ki bo ugledala luč sveta ravno za vaški shod sv. Janeza Krstnika. V knjigi Sušak, od tu smo doma bo predstavljen vojni čas v aprilu in maju leta 1944, obletnice požiga iz let 2004, 2014 in 2024 ter družinski drevesni rodovniki Sušaka s pestrim izborom slikovnega gradiva.
Pričetek krvave morije je bil v Lipi
V začetku meseca maja leta 1944 so Nemci pripravili ofenzivo, s katero želeli uničiti partizanske enote. Proti prebivalstvu so nastopili izredno surovo, brezobzirno so plenili po vaseh ter požigali vasi in pobijali ljudi.
Pomlad leta 1944 je v vas prinesla sončne dni, delo na poljih je klicalo po obdelovanju, a žal zaman. V vasi je ostalo le malo moških. A to je bilo le zatišje pred nevihto.
30. aprila so sovražniki požgali hrvaško vas Lipa. Za dogodek so Sušačani izvedeli naslednje jutro in se nemudoma odločili za umik iz vasi.
Prestrašene družine so naslednje dni preživele v vrtovih pod Liščićem. Tretjega maja je gorel še hrvaški Lisec in ljudje so bili še bolj v strahu.
Sušak v plamenih
Tako so se 5. maja zgodaj vaščani odločili, da se umaknejo v sosednje vasi: Dolenje, Jelšane in Trpčane, kjer so jih sprejeli sorodniki in znanci. Teta Marija Zdulanja, ki je bila takrat šele petletna deklica, se spominja, kako je njihova mama pripravila štiri košare in dve zibki, da je vanje posadila šest otrok. In odšli so k teti v Jelšane.
Istega dne ob 9. uri zjutraj so Nemci z ročnimi zažigalnimi bombami zažgali vas. Jasno jutro je prekril črn dim. Poleg tega so nemški vojaki iz Podgadine streljali na zadnje vaščane, ki so zapuščali vas. Škodnikovi mladeniči so se skrili za živali, a žal to ni uspelo šestnajstletnemu Pepetu, ki je nepremično obležal na poti pri izhodu iz vasi, kjer je danes postavljena spominska plošča Simčičevih.
Fana Ćepina je povedala, da so se vaščani naslednji dan odpravili v vas. V rokah so imeli bele zastavice, da ne bi kdo streljal na njih. Vaščani so zagledali žalostno podobo vasi. Potrebno je bilo pričeti znova, da bi se lahko spet vrnili v svojo domačo vas.
Teta Marija Zdulanja je povedala, da po požigu njeni starši in vaščani niso imeli denarja ne živeža za preživetje, lačnih ust pa je bilo veliko. Imeli so le nekaj krompirja in koruzne moke, iz katere so pekli kruh ali pripravljali močnik.
Otroci niso imeli igrač, saj je vojna za seboj pustila samo orožje. Po vojni so si vaščani sami ali s pomočjo države na novo postavili hiše.
