Pomenljivo (čeprav čisto slučajno) je, da smo se zbrali ravno 25. maja, na dan mladosti. Sama sebe moram vedno znova opomniti, da so mimo več kot štiri desetletja, odkar smo bili družba v istem bloku.
Zbralo se nas je 15 in nekaj jih je bilo tudi takšnih, ki jih na ulici ne bi prepoznala na prvi pogled. Vojka, ki je bila organizatorica, nas je pozdravila s pesmico, ki se ji je utrnila ob razmišljanju o preteklosti. (Pesem prilagam kot ločen dokument.) Da ne bi vsakega dialoga začeli z enakimi vprašanji, je na začetku vsak zase v nekaj stavkih na glas za vse povedal kako in kje živi in dela. Potem pa je ob prigrizku pogovor skupinic ali parov ali kar vse vprek kar gladko stekel. Vsak je prispeval kak spomin ali vtis o tistih časih, ko smo bili v osnovni šoli.
Ko so se naše družine leta 1972 vselile v novo zgrajeni blok, nam je bilo podarjeno otroštvo, ki smo ga preživeli v družbi vrstnikov, prijateljev, na dvorišču, na hribu ali na stopnišču, če je padal dež. Vsi se spomnimo dolgega igranja zemljo krast, skakanja čez vrvico, turnirjev iger med dvema ognjema, gumitvista ali badmintona. V moji družini je bila v tistem času najhujša kazen prepoved: »Jutri ne boš šla ven!«
Sama nisem bila prepričana, ali je kriv moj selektiven spomin, ali so bili res drugačni časi, kajti ne spomnim se niti kakšnih večjih prepirov, zagotovo ne pretepov ali šikaniranja na dvorišču, pa smo se na srečanju vsi strinjali, da je bilo res tako. Tudi med starši ni bilo prepirov ali zamer.
Ko smo se naklepetali, smo se sprehodili še do Sušca, ga skupaj občudovali in se strinjali, da v ta del mesta pred 40 leti nismo velikokrat prihajali.
Izmenjali smo e naslove in telefonske številke, in si obljubili, da se znova srečamo. Še nekaj je sosedov, ki so bili naša družba takrat, pa to soboto niso mogli priti. Tako da… znova se bomo srečali, v še večjem številu.
